Vrnitev Karla velikega. Pohod Karla rešitelja. Toda, kaj si o vsem skupaj mislijo Desusovi poslanci?

Na vrh stranke DeSUS se je ponovno zavihtel Karl Erjavec. Na dopisnem volilnem kongresu ga je podprlo 146 delegatov, njegov protikandidat Srečko Felix Krope se je zdel boljša izbira 71 delegatom. S tem se je v stranki DeSUS vzpostavilo ‘normalno’ stanje, potem ko so ob neverjetnem pritisku medijev odžagali Aleksandro Pivec. Toda, bo Erjavec DeSUS, ki ima pet poslancev, res odpeljal iz Janševe koalicije in mu s tem zamajal vlado?

Poroča Reporter:

Na včerajšnjem srečanju vodstva Desusa s poslansko skupino naj bi novi-stari prvak Karl Erjavec predlagal sklep o izstopu iz vladne koalicije, pri čemer naj bi užival tudi podporo obeh strankinih ministrov v vladi Tomaža Gantarja in Jožeta Podgorška, ki bi nemudoma odstopila.

Toda poslanci so bili dobesedno šokirani in so tak predlog zavrnili. Poleg Roberta Polnarja, ki je že večkrat dal vedeti, da ostaja zvesti vladni koaliciji, naj bi izstopu iz vlade nasprotovali celo Franc Jurša, Ivan Hršak in Branko Simonovič, ki so pred kongresom podprli Erjavca.

Resnica, ki je nasprotniki Janeza Janša nočejo in nočejo videti je, da Aleksandra Pivec ni bila despotski diktator, ki bi samo iz moči lastne volje na verigi v Janševo koalicijo odvlekla pet poslancev stranke DeSUS. Resnica je takšna, da je DeSUS v Janševi vladi dobil mnogo daril. Resnica je takšna, da je vsaj eden izmed poslanev te stranke dal jasno vedeti, da ga sodelovanje z Damijanovo koalicijo KUL ne zanima.

Torej, tudi če si Karl Erjavec, skupaj z ministrom za zdravje Tomažem Gantarjem res želi izstopiti iz koalicije, to še ne pomeni, da bodo poslanci stranke sledili. In če nočejo slediti, potem jim nihče na tem svetu čisto nič ne more. No, lahko jih kdo oblaja v kakšnem časopisu ali se nad njimi znese na družabnem omrežju. To je pa potem tudi vse.

Seveda, tudi če bi vsi poslanci podprli Damijana, bi to še ne pomenilo, da bi up slovenske opozicije imel potrebnih 46 poslancev. Izstop iz koalicije je torej za DeSUS izjemno tvegan, saj se ta kljub temu lahko ohrani z minimalno večino, vprašanje pa, ali bo potem Janša tako radodaren do stranke, kot je bil do zdaj. Skoraj zagotovo ne.

Je že smešno, kako je Karl Erjavec, ta politik, ki so ga mnogi na levici sovražili s spoštovanja vredno intenzivnostjo, postal rešitelj v nuji. V začetku leta so se razlegale eksplozije navdušenja, ko ga je premagala Aleksandra Pivec, zdaj taisti ljudje s stisnjenimi zobmi upajo, da bo zrušil Janševo koalicijo. Toda, kaj potem? Kaj, če ta projekt celo uspe in se Damijan zavihti na mesto predsednika vlade, kaj, če se to po nekem čudežu primeru samemu Karlu Erjavcu, ki je opravljal že toliko funkcij, da lahko mirne volje še najbolj odgovorno? Kaj, če še preostanku SMC-ja, in zdaj jih je res že bore malo, poči film ob neumnostih predsednika vlade in se odločijo, da je zopet čas za spremembo? Imeli bomo enako koalicijo, kot pod Šarcem, le da z drugim predsednikom. Enaka razmerja moči, enaki interesi v ozadju, le nekaj novih obrazov v ospredju.

Zagotovo se bodo odlično razumeli. Ali?

Desusovi poslanci si to vprašanje postavljajo. Od Janše je mogoče dobiti marsikaj. Tako zelo se oklepa oblasti, da je pripravljen biti radodaren do svojih koalicijskih partnerjev. Kaj takšnega jim bo ponudil Damijan? Namesto koalicije štirih, bo koalicija šestih. Povrhu krize s Covid-19 še ne bo tako hitro konec, gospodarska pa se bo še vlekla. Slej ko prej bo tudi potrebna določena prilagoditev po velikodušnem trošenju države, ki je sicer popolnoma pravilno z metanjem denarja v sistem skušala preprečiti kolaps gospodarstva. Bo nova vlada na to odgovorila bolje, kot Janševa? Mogoče res. Toda, spet, ob šestih strankah bo še več apetitov, kot jih je pri štirih in moč stranke DeSUS bo manjša.

Da, politika je tudi trgovina. Za nekatere je predvsem trgovina. Ne slepimo se, da temu ni tako.

Ob vsem tem se najbolj smešno zdi, da opoziciji niti ni najbolj, da bi v teh razmerah prevzela oblast. Da, res obstaja strah, da se bo SDS polastila veliko sistemov države in da bo ves čas, ki ga ima na voljo, brezobzirno delala na tem, da nas spremeni v madžarski klon in kot njihov vzornik napove vojno liberalni demokraciji. Toda, po drugi strani je prevzemati oblast sila tvegano. Stanja v državi ni mogoče popraviti čez noč in triumf se lahko hitro spremeni v tragedijo. Resnici na ljubo bi predčasne volitve, ki bi zmagovalcu dale štiri leta časa, bile za opozicijske stranke mnogo boljša rešitev. Še posebej, če bi se število strank, ki bi se jim posrečil prodor v Državni zbor, zmanjšal.

A vsega tega na glas ni lepo govoriti. Ob nedostojnostih, s katerimi nam skoraj vsak dan zaradi delovanja ene stranke postreže ta vlada in brez katerih bi poslanci Desusa bili še bolj prepričani, da je bolje vztrajati v koaliciji, ni presenetljivo, da vedno več državljanov prav besno pričakuje spremembo. Tudi, če je to mogoče doseči le preko dobrikanja Karlu Erjavcu in, bodimo no pošteni, tudi Zdravku Počivalšku. Še celo Moniki Gregorčič bi vse odpustili. Le tako je lahko postal Erjavec nekaj takšnega kot rešitelj. Človek, ki je sicer v preteklosti bil še kako pripravljen sodelovati z Janšo. Navsezadnje je bil obrambni minister v njegovi vladi v času v katerega sega afera Patria.

Lagal bi, če bi rekel, da me vse skupaj ne moti. Da me ne moti, kako so mediji obdelali Aleksandro Pivec, ker so mislili, da je ovira pri rušenju Janševe vlade, a so udarec zadržali ob poraznih rezultatih zdravstvenega ministra Tomaža Gantarja. Da me ne moti, kako je eden najbolj osovraženih likov na levici, Karl Erjavec postal Karl veliki, okoli katerega se zdaj vrti toliko spekulacij. Da, moti me vsa ta nenačelnost. V imenu zmage pač ne more biti dovoljeno prav vse.