Kakor kaže, opozicija letos ne bo več vložila konstruktive nezaupnice vladi. To, da imajo dovolj poslancev, se je tako izkazalo za laž in SMC očitno ostaja trdno v vladi, kakor je to napovedal njihov predsednik Počivalšek. Po Damijanu je tako spodletelo še enemu upu opozicije. No, če Damijanu in Erjavcu lahko rečemo up, kajti opoziciji ni ravno v interesu, da oblast prevzame v teh katastrofalnih časih, ko trenutna oblast s svojimi pogosto nasprotujočimi si ukrepi iz dneva v dan dokazuje, da razmer nima pod nadzorom.

Kot poroča Večer, je Erjavec pojasnil, zakaj letos še ne bo vložitve konstruktivne nezaupnice.

Res je, da sem napovedal, da bi to storili že do konca tega leta, vendar glede na to, da ne gre za avanturo, ampak želimo, da se oblikuje vlada, ki bo spoštovala javna načela, svobodo medijev in zopet povrnila Slovenijo tja, kamor sodi, ko govorimo o mednarodnem pložaju, smo se v KUL odločili, da povabimo predstavnike SMC na pogovore o tem, kako vidijo prihodnost Slovenije.

Po domače, poslanci SMC-ja nimajo interesa, da bi prestopili v koalicijo, v kateri bi bil predsednik Karl Erjavec.

Erjavec?

Kako je lahko Karl Erjavec sploh prišel do te vloge? Ni še dolgo tega, ko je leva sredina malodane vzklikala od veselja nad zmagoslavjem Aleksandre Pivec, ki je prevzela vodstvo Desusa. Erjavec ni imel ravno veliko podpore, razen v svoji stranki. A potem je Marjan Šarec pokopal lastno vlado in DeSUS je pot naprej našel v koaliciji z Janšo. Začelo se je brezobzirno obračunavanje z Aleksandro Pivec in upanje, da bo sprememba vodstva, povratek Erjavca, načel Janševo koalicijo.

Toda, mar so volivci leve sredine nad tem res tako navdušeni? Da bi predsednik vlade postal Karle Erjavec? Zadnja anketa Mediane je stranki DeSUS namerila le 1,7%, kar je precejšen padec glede na prejšnji mesec, ko je bila še pri 3,9%. DeSUS je torej še vedno zelo blizu propada, čeprav je seveda v neprimerno boljšem stanju kot SMC. Na lestvici najbolj priljubljenih politikov je Erjavec na čisto zadnjem, dvajsetem mestu. To ima očitno tudi posledice na splošno podporo levi sredini. Močno se je povečal delež tistih, ki ne vedo, koga bi volili. Teh je 23%. Prejšnji mesec je bil ta odstotek 13%.

Vse ankete kažejo, da so razmerja političnih sil dokaj utrjena in da se pomembni premiki dogajajo v taboru liberalne sredine, ki je najbolj nezadovoljna, najbolj nezuapljiva in najbolj pripravljena verjeti v rešitelje in instant stranke. SDS ima zagotovoljen svoj delež, ki se ne spreminja veliko in uspeh te stranke je pogojen predvsem s tem, kako apatični so njihovi politični nasprotniki. Manj jih gre na volitve, bolje. NSi ostaja na svoji minimalni podpori, ki ji omogoča prodor v parlament, a ker jo večina zaznava kot satelit SDS-a, ne morejo doseči tega, kar si želijo. Da bi postali vodilna stranka konservativnega tabora. No, da so umeščeni v konservativni tabor, jim predstavlja še dodaten problem, kajti le ta pač obsega le okoli tretjino volilnega telesa. Na levi sredini je drugače. SD in Levica se borita za socialistični tabor in bosta prav tako ostali pri svojih odstotkih. Levica skoraj ne more narediti veliko, razen da prevzame vse polje Socialnih demokratov, a ti so kadrovsko še vedno močna stranka, ki se lahko brani. A njih bolj kot Levica mora zanimati prodor proti sredini in nagovarjanje liberalnih volivcev, ki so ključni za zmago na volitvah, kar je pred leti že dokazal Borut Pahor. Zato je tako zelo pomembno, ali bo na koncu bolj priljubljen Šarec, ali pa ga bo prehitela Fajonova. Bržkone bo, na rednih volitvah, kajti nič ne kaže, da bi opozicija v tem sklicu Državnega zbora lahko dobila večino, prav zmagovalec tega dvoboja postal novi predsednik vlade.

A nazaj k Erjavcu. Če je bil Damijan še material za predsednika vlade, človek, ki bi mu liberalna sredina lahko zaupala, iskreno dvomim, da bi kaj takšnega lahko uspelo Erjavcu. Ima pač preveč prtljage in vsi vemo, kako zelo si liberalna sredina želi novih obrazov. Računati na to, da bodo ljudje množično drli na volišča, samo da bi se znebili Janše, ni najbolj modro. Dati jim je treba alternativo, v katero lahko zaupajo, s katero se lahko vsaj sprijaznijo in Karl Erjavec je že težko tak človek.

Vse bo torej odvisno od tega, ali bo leva sredina zmogla najti novega, boljšega kandidata za predsednika vlade, ali pa vsaj svoje že uveljavljene predstavnike predstaviti kot zadovoljivo alternativo Janševemu redu. Mislim, da postaja jasno da v opozicijskih strankah ne računajo resno na neko novo kombinacijo v tej sestavi Državnega zbora, kar je tudi razumljivo, ker pod Šarčevo vlado taisti ljudje niso najbolje sodelovali. Tudi predčasne volitve se zdijo bolj oddaljena možnost. Seveda, pritiskati na vlado iz opozicije in jih siliti v napake in v neposrečene odzive, je normalen del demokratične ureditve in tudi govorice o tem, da vsi poslanci vendarle niso lojalni vladajoči koaliciji, je del te igre. Toda, zdaj je bržkone že vsem jasno, da gre pri zbiranju 46 poslancev za strmoglavljenje Janševe vlade za blef.