Vsi smo že pozabili na Jožeta P. Damijana, mar ne? Pogumno se je izpostavil in ponudil poslancem, da bi lahko, če bi hoteli, spremenili rzamerja moči v Državnem zboru. Rodila se je koalicija KUL in sledilo je samozavestno napovedovanje, da toliko da nimajo 46 glasov podpore in da se Janezu Janši čas izteka. A potem je Damijan preprosto izginil in nadomestil ga je Karl Erjavec, ki se je vrnil na čelu stranke DeSUS. Postaja očitno, da tudi on ni uspel prepričati dovolj poslancev, da bi mu uspela konstruktivna nezaupnica.

Zato interpelacija zoper ministra za delo, Janeza Ciglerja Kralja ne preseneča. Pritisk je pač treba nadaljevati, tudi če ni nobene možnosti za uspeh. Navsezadnje je to delo opozicije. Zato je tam.

Resnica je takšna, da vsi pritiski, celo najbolj brutalni, niso uspeli sesuti Janševe koalicije, so jo pa močno načeli. Aleksandro Pivec so skorajda uničili, da bi omogočili povratek Erjavca, v upanju da bodo poslanci Desusa odšli iz koalicije. Po dolgih pogovorih je Erjavcu to celo delno uspelo. Ni mu uspelo prepričati vseh poslancev. Ostal je še SMC, ki ostaja dokaj trdno v koaliciji. Dokaj, kajti Janja Sluga tu in tam daje vedeti, da SDS ne more narediti vsega, kar hoče, Kar je zelo dobro, mimogrede, saj s tem ostaja protiutež nekaterim za našo demokracijo zelo nevarnim željam v največji članici koalicije.

Čeprav se v opoziciji zelo dobro pretvarjajo, je pač tako, da nimajo dovolj podpore za prevzem oblasti. Če bi jo imeli, bi to že storili. Saj so vendar ves čas govorili, da je vse samo še vprašanje časa. No, očitno ni.

Sam rahlo sumim, da opozicijske sttanke sploh nočejo prevzeti oblasti v tem času, ko smo še vedno priča hudim posledicam širjenja Covid-19, zavedajo pa se, da jim bo zelo težko sodelovati, kajti eno slabo izkušnjo že imajo. Pomislite, kar zagovarjajo, je rekonstrukcija Šarčeve vlade, z drugim predsednikom vlade in vsi vemo, kako se je to končalo.

Ne, predčasne volitve so boljša izbira, če pa tega ni mogoče doseči, kar redne.

Jasno je, da tudi če se opozicijske stranke zavedajo vse problematičnosti neke nove koalicije v tem sestavu Državnega zbora, velik del njihovih podpornikov in tudi medijev prav goreče zagovarja, da se to zgodi. Zahtevajo. Rezultat tega so bili tudi petkovi kolesarski protesti, ki so se vlekli nekaj časa in ki na koncu niso imeli nobenega učinka. Posledica je tudi vedno hujša retorika na družabnih omrežjih. Zato so predstavniki opozicije nekakšni talci teh zahtev in če že ne morejo drugega, lahko vsaj napadajo vlado preko interpelacij in z rušenjem samozavesti vladnih predstavnikov, ki si niso čisto na jasnem, ali so vsi poslanci SMC še vedno povsem lojalni Janševi vladi.