Večer:

Koordinator Levice Luka Mesec je v izjavi v DZ glede dogajanja v KUL in vprašanja konstruktivne nezaupnice danes poudaril, da so bili v Levici od začetka 100-odstotno konstruktiven partner KUL, je pa dejstvo, da se stvar vleče predolgo. Kot je dejal, umazanega perila ne bo pral javno, a je zelo nezadovoljen s tem, kako se v zadnjih dneh dela v KUL.

Kot je še povedal Mesec, ‘Kljub vsem pripetijam v zadnjih mesecih nismo nikoli skakali pred kamere ali javno provocirali sporov znotraj Koalicije ustavnega loka (KUL).’ Ob tem si še vedno želi, da bi bila konstruktivna nezaupnica vložena čim prej. Opozicija se želi prešteti, kot pravijo.

Pred dnevi je predsednik LMŠ Marjan Šarec v intervjuju povedal, da v normalnih razmerah Karla Erjavca ne bi podprl. Nekako slutim, da niti Jožeta P. Damijana, ki se je pred meseci predstavil za možnega rešitelja, ne. No, lahko si mislimo, kako bi delovala neka nova koalicija v tem sestavu Državnega zbora, s predsednikom Karlom Erjavcem in partnerji, ki bi bili srečni, da so premagali Janšo, medtem ko bi vsa njihova nesoglasja ostala. Dvomim, da bi se dobro končalo.

Spomnimo se, kako se je končala zgodba s predsednikom vlade Marjanom Šarcem in njegovimi številnimi partnerji. Pet strank v koaliciji in ena, Levica, od katere so bili odvisni za zagotavljanje večine; to je bilo preveč in Šarec se je odločil, da tako ne gre naprej. Kaj se je spremenilo, da bi lahko verjeli, da bo enaka koalicija zdaj bolj učinkovita in ne bo razpadla na notranjih nasprotjih? Vsi igralci v koaliciji KUL, ki bi bila odvisna ne le od Desusovih poslancev, ampak tudi od SMC-ja, bi bili enaki. Le predsednik vlade bi bil drug.

Vse to je posledica proporcionalnega volilnega sistema in razdrobljenosti leve sredine. Ko se v Državni zbor prebije kar 9 strank, veš da bo to še komedija. Preprosto preveč različnih interesov. In če potem k temu dodamo, da je leta 2018 Šarec sestavil koalicijo z dvema bivšima predsednikoma vlade, Alenko Bratušek in Mirom Cerarjem, da je moral sodelovati s tako samosvojim politikom, kot je Karl Erjavec in da se je moral soočiti tudi z Levico, ki se vedno odločno bori za svoj program, potem ni težko predvideti, da bo sporov veliko.

Proporcionalni sistem ima svoje prednosti in ima svoje slabosti. Preprečuje, da bi nastal dvostrankarski sistem, kakršnega imajo v ZDA in v katerem se alternative niti ne morejo razviti, velik del volilnega telesa pa je prisiljen v izbiro manjšega zla. Toda, po drugi strani pogosto prinaša takšno nestabilnost, kakršno lahko pogosto opazujemo v Sloveniji. Če je potem politični prostor še razbit, kakor je to primer pri slovenski levi sredini, je vse samo še hujše. Pomislite, da ima liberalno demokratski blok ta hip v Državnem zboru kar tri stranke, LMŠ, SMC iN SAB. Dovolj bi bila ena stranka, a ta hip je že iluzorno pričakovati, da se bodo te tri stranke združile. Ne, kakšna bo propadla in nadomestila jo bo spet nova liberalna demokracija, z novim imenom, z novimi obrazi.

Mogoče bi res morali volilni prag dvigniti na 5% in razredčiti število političnih strank, ki se lahko prebijejo v Državni zbor, s tem pa bi jih tudi prisilili k povezovanju. Seveda pa bi bila na mestu tudi politična odgovornost, ne le politike, ampak tudi volivcev. Prvi bi se morali bolj povezovati in iskati rešitve znotraj obstoječih političnih strank, kar bi omogočalo tudi izgradnjo infrastrukture in nabiranje ustreznih kadrov, drugi pa bi morali prenehati z nenehnim iskanjem novih obrazov, ki očitno ne prinašajo nič novega.

Za levo sredino bi bilo bolje, če se v Državni zbor prebije manj, ne več strank. Če bodo na naslednjih volitvah dosegli večino in jih bo zopet pet ali šest, bo njihova koalicija zopet zelo nestabilna in zelo težko bo spore pometati pod preprogo. Nenehno pričkanje ne vpliva dobro na zaupanje državljanov.

Razumem, da opozicija z vsemi topovi napada koalicijo, vlaga interpelacije in grozi s konstruktivno nezaupnico. To je njeno delo. To je povsem normalno. Tudi SDS je v opoziciji to ves čas počela. Toda, onkraj predstave za javnost mora obstajati tudi racionalen premislek, kako naprej. V tem trenutku dvomim, da bi bil padec vlade opozicijskim strankam v korist. Ne, bolje se je pripraviti na volitve in takrat ponuditi primerno alternativo. Še več, dovolj časa je, da že zdaj pilijo podrobnosti svoje koalicije, nabirajo primerne kadre in se pogajajo o programu, tako da bodo lahko pred volitvami nastopili enotno in potem, če bodo zmagali, uspešno vladali.