Na Institutu mednarodnih političnih in gospodarskih strategij Russtrat, pišejo da je zavezništvo med Rusijo in Kitajsko najhujša nočna mora ameriških generalov.

‘Predsednik Rusije je 22. oktobra 2020 v Novo-Ogarevem izjavil, da dopušča možnost vojaškega zavezništva med obema državama, čeprav jim na splošno to ni potrebno. Na to je kitajska stran reagirala zelo toplo,’ pišejo na Russtrat.

Peking in Moskva imata med seboj kar nekaj burne zgodovine. Zaveznika v socialističnem bloku sta se kmalu razšla in Washington je celo izkoristil Kitajsko kot protiutež Sovjetski Zvezi. V tej ameriški akciji leži vsaj eden izmed temeljev hitre kitajske gospodarske rasti in simbioze med obema gospodarstvoma. Toda s prav neverjetno rastjo kitajskega gospodarstva, so se v Washingtonu pojavili strahovi, da jih bo Peking izrinil s položaja prve sile sveta in odnosi so se ohladili. Zadnja leta smo priča vedno hujšim ameriškim pritiskom, malodane hladni vojni. Ker je Rusija prav tako tarča ameriških pritiskov, sta dva velikana skorajda prisiljena v povezovanje.

In res so se odnosi med Moskvo in Pekingom v zadnjih dveh desetletjih močno popravili. Rusi so se očitno celo znebili strahov pred ‘rumeno nevarnostjo’, še posebej, ker ni bilo nič iz kitajskega prevzema Sibirije. Nekaj časa so zahodni komentatorji namenoma širili te strahove, da bi jih odvrnili od prijateljevanja s Kitajci in med številnimi Rusi so našli voljno občinstvo, a sčasoma se je vendarle izkazal, da nevarnosti, da bi množice Kitajcev poselile vzhod države in preprosto preplavile rusko prebivalstvo, ni.

Približevanje med Rusijo in Kitajsko je naraven in neizogiben proces, še posebej zaradi dejstva, da imata obe državi zelo podobne cilje in dolgoročne strategije, ki se v bližnji prihodnosti ne sekajo. To pomeni, da vsaj pol stoletja, če ne celo več, ne bi smelo biti resnih konfliktov med državama, ki bi lahko vodili do oborožene konfrontacije.

V bližnji prihodnosti bo obe državi povezovala tudi prisotnost nasprotnika, ki je skupen obema, torej ZDA.

Na Russtrat naštevajo nekaj razlogov, zakaj bi bilo vojaško zavezništvo med Kitajsko in Rusijo v interesu obeh strani.

Prvič, ruski strateški jedrski dežnik. Proti sami Kitajski lahko ZDA, četudi povsem teoretično, vodijo jedrsko vojno (dopustimo da omejeno na uporabo taktičnega jedrskega orožja). V primeru kitajskega zavezništva z Rusijo tega ne morejo.

Drugič, z zavarovanim hrbtom lahko Peking osredotoči svojo vojsko na dovolj ozek ‘vzhodni’ delu potencialne fronte in si lahko zagotovi odločilno premoč v silah in v tehniki.

Tretjič, obstoj takšnega sporazuma ne bo le razvezal kitajskih rok glede vprašanja Tajvana, ampak bo pomenil tudi neuradno rusko priznanje njihove pravice, da to vprašanje rešijo kakor smatrajo za pravilno.

Tudi Rusiji je zavezništvo s Kitajsko lahko zelo koristno.

Najprej bo podpis takšnega dogovora avtomatsko prisilil Kitajsko, da pri številnih vprašanjih zavzame bolj aktivno prorusko pozicijo. Od ‘čigav je Krim’ in sankcij proti projektu Severni tok 2, do finančne in industrijsko tehnološke podpore ruskemu gospodarstvu.

Centralna Azija, nekdanji del Sovjetske Zveze, predstavlja nevarnost, da postane bojišče interesov obeh držav, a obsežnejši sporazum bi ta konflikt lahko zatrl v kali. Po drugi strani lahko Peking le podpira ruske interese na zahodni meji velike ruske države, podobno kot lahko Moskva podpira Peking glede vprašanja Tajvana.

Avtor zapisa ugotavlja, da ima razen prednosti, vojaško zavezništvo tudi svoje sporne točke. Najprej je tu seveda gospodarska teža. Kitajska ima nekajkrat večje gospodarstvo od Rusije. Obstajajo tudi ideološke razlike med obema državama. Če bo prišlo do dogovora, bo Moskva zaradi tega v odvisnosti od zunanje in notranje politike Pekinga, a kot piše avtor zapisa, bo tudi Kitajska odvisna od Rusije.

Na koncu optimistično napoveduje, da bi lahko do sporazuma med državama prišlo že v zelo kratkem času, najbolj pozno do leta 2022.

Povzeto in prevedeno po: Военный союз России и Китая: основания, перспективы и последствия