V slovenski družbi je marsikaj narobe in to se je še kako dobro pokazalo v boju s Covid-19. Ukrepi, ki so se vrstili pod trenutno vlado, so bili, milo rečeno, nedodelani, spreminjali so se iz dneva v dan, javnosti so bili sporočeni na način, da se nanje ni mogla ustrezno pripraviti in tako naprej. Pomislimo le na dovoljenje, da se odprejo trgovine, malodane od danes na jutri. In vse to se je zdelo našim oblastnikom povsem normalno. Morebiti zato, ker nimajo ravno veliko pojma o tem, kako država pod njimi sploh deluje.

Primer gostincev je v nebo vpijoč. Po tem, ko so bili mesece zaprti, se kar naenkrat pojavi novica, da pa je nekdo vendarle našel luknjo v ukrepih, ki jo je blagoslovil sam inšpektorat in je nudil malice zaposlenim iz enega podjetja. Ker so bili v mehurčku. Zaposleni, ki so morali na delovnem mestu nositi maske, si razkuževati roke in vztrajati pri socialni distanci, so lahko skupaj hodili na malico. Pomislite malo, kakšen hec je vse skupaj.

Verjamem, da gostincem, ki so na robu propada, vse skupaj niti malo ni smešno.

Zakaj je temu tako? Najprej, kako za vraga naša oblast ni sposobna uvajati smiselnih ukrepov za zaustavitev širjenja Covid-19? Mislili bi si, da vendarle ni tako težko sprejeti neke strategije in potem pri njej vztrajati. A očitno je. Danes je tako, jutri drugače. Vse to seveda zbija zaupanje med prebivalstvom, da vlada ve, kaj dela. Da ve kaj dela, ko uvede policijsko uro, ker kaj, Covid-19 se bolj širi po deveti uri zvečer, ali kako? Ljudje se ne smejo družiti zasebno, lahko pa normalno hodijo v službo, kjer se potem seveda družijo in kaj naj iz tega izpeljemo? Da se virus širi na zasebnih srečanjih, na delovnih mestih pa se odloči, da bo dal mir?

Problem ne le te vlade, ampak celotne slovenske družbe je v tem, da je ogromno ljudi na položajih, ki so tam samo zato, ker imajo ustrezno izobrazbo in ker imajo zveze in poznanstva. Na samem vrhu so le te politične narave, nižje spodaj bolj osebne. Ljudi se ne nastavlja na odgovorne položaje glede na to, koliko znajo, kako sposobni so, ampak kakšno šolo imajo in kdo je njihov zavetnik. Seveda potem takšni ljudje ne obvladujejo razmer. Pravo delo vršijo njihovi pomočniki in ljudje še nižje v sistemu, ki skrbijo, da vse skupaj deluje, tako kot treba, vodilni kader pa pogosto vedri v svojih pisarnah in samo deli ukaze. Ukaze, ki pogosto nimajo nobenega smisla.

Seveda, takšni ljudje z malo znanja, a z velikimi ambicijami so ponavadi dobri vsaj v eni stvari: znajo se braniti, znajo opravičevati svojo prisotnost, znajo iskati potrdila v zakonodaji za vsako svojo neumnost. Zanje se vse vedno da, za tiste na nižjih delovnih mestih pa nikoli ni dovolj denarja in možnosti. ‘Oprostite, kolega, nič se ne da. Naše roke so zvezane.’

Saj veste, da se je notranji minister Hojs prav zaradi tega s svojo mamo peljal na Hrvaško, da je gospodarski minister Počivalšek s svojimi sodelavci ‘pil vodo’ na sestanku v gostišču v Prlekiji, medtem ko bodo vas vestni policisti takoj popisali, če si boste drznili pojaviti pred parlamentom s plakatom. Eni pač lahko vse, drugi nič.

Že tako je kultura vladanja v tej državi v zelo slabem stanju, zdaj pa k temu dodajmo še dve stvari. Na eni strani politično stranko, v kateri se vse vrti okoli njenega voditelja, ki je zanje končna avtoriteta, ki ji morajo slediti na vsakem koraku. V tej stranki ni pomembna kvaliteta kadrov, ampak lojalnost. Popolna lojalnost. Na položaje prihajajo ljudje, ki tam nimajo kaj iskati. Na drugi strani imamo razdrobljeno politično levo sredino, kjer se kar naprej pojavljajo nove politične stranke, z novimi voditelji in novimi kadri. Od teh ne moremo pričakovati, da so ravno vešči politične igre, saj nimajo potrebnih izkušenj. Kako bodo vendarle učinkovito vladali, če ne poznajo sistema, ki bi ga morali voditi? Priletijo od nekod, ker je stranka zadnji trenutek napraskala potrebne kadre in zavzemajo vodilne položaje in tudi če so sposobni, potrebujejo nekaj časa, da osvojijo potrebna znanja, a tedaj so že nove volitve in volilno telo leve sredine jih vrže na smetišče zgodovine in nadomesti z novimi.

K vsemu temu je treba dodati še brutalno medijsko krajino, v kateri prav vsak politik doživi kakšno gonjo pa če je kriv ali ne. Če je kdo uspešen v svojem poslu, če ima znanje in vizijo, kako razvijati našo državo, bo vseeno dobro premislil, kaj pomeni vstop v politiko, kjer ga bodo povsem raztrgali in predstavili kot največjega malopridneža. Na kratko, če so druge opcije, nikar v politiko!

Ne delam si iluzij, da bomo v tej državi začeli nagrajevati pridnost in sposobne ljudi postavljati na vodilna mesta, da se bomo ognili sistemu zvez in poznanstev in da politika ne bo kadrovala glede na lojalnost in ne glede na strokovno ustreznost. To se ne bo zgodilo niti pod naslednjo vlado, to se ne bo zgodilo niti drugje v državnem aparatu, to se ne bo dogajalo niti marsikje v zasebnem sektorju, kjer bodo podjetja prej šla k vragu, preden bodo priznali, da ‘naši’ (beri sin, nečak, ipd..) ne znajo vsega in da bi mogoče bilo modro dati priložnost komu drugemu.