Zakaj levica vztraja pri antijanšizmu? Ker to deluje.

Ne priznamo si radi, da politiki pogosto vedo, kako igrati na strune javnega mnenja. Da so dobri vsaj v tem, kako razdeliti, mobilizirati, napolniti s sovraštvom svoje občinstvo in si potem na valu tako pridobljene podpore pridobiti podporo dela tega občinstva.

Ameriški predsednik Donald Trump je bil pravi strokovnjak v tem. Dvomimo lahko, da je verjel v vse, kar je govoril, a vedel je prav gotovo, kaj si želijo njegovi volivci. Dobro je poznal delovanje ameriškega političnega sistema in je vedel, da mu ni treba prepričati niti večine Američanov, da bi zmagal. Vse kar je potreboval, je bila podpora večjega dela republikanske stranke in zmage v dovolj ključnih državah. Ves čas je zaradi tega moral tipati za globokimi prepadi znotraj ameriške družbe in zaostrovati nasprotja. To je povsem razklalo ZDA.

Njegovi nasprotniki so se hitro naučili, da lahko njegovo strategijo uporabijo proti njemu. Zato so ga začeli demonizirati, razglašati za fašista, za Putinovo lutko in tako dalje. Cilj je bil radikalizirati tisto polovico Amerike, ki se nagiba na demokratsko stran in jih zvleči na volišča, da bi Trumpu zadali zadnji udarec. Strategija je delovala. Demokrati so slavili, čeprav so imeli za svojega kandidata za predsednika ZDA na voljo človeka, ki mu v kakšnih drugih časih nikakor ne bi uspel veliki met. A številni Američani so bolj kot za Bidna, glasovali proti Trumpu.

V Sloveniji je povsem enako. Naš Trump je Janez Janša in naši demokrati so stranke politične levice. Že dolgo je tako. Janša ve, da s svojimi pogosto ekstremnimi izjavami in s svojim medijskim imperijem lahko nagovori četrtino volilnega telesa in da mu to omogoča vsaj majhno možnost, da si najde dovolj zazeznikov za prevzem vlade. Na levici vedo, da je goreč antijanšizem čisto dovolj, da spravi na volišča dovolj ljudi in jim prinese večino v Državnem zboru. Na prejšnjih volitvah se je to še kako izkazalo. V bistvu so Janša in levica v zadnjih letih dobili potrditev, da ravnajo prav. Eni, da s takšno politiko dobijo večino na volitvah, drugi, da se večina lahko razbije in potem nastopi priložnost za prevzem oblasti.

Strinjam se z urednikom Domovine, Rokom Čakšom, da je kulturni boj v interesu dominantnih političnih sil:

Kulturni boj se oživlja, ker je v interesu dominantnih sil na levi in desni. Janši je v interesu, ker generira neko trdno jedro glasov, s katerimi ima zagotovljenih 20–25 odstotkov dometa na volitvah. Politikom sta bolj pomembna lastna trdnost in doseg kot to, kako kasneje sešteti koalicijsko enačbo. To velja tako zanj kot za levo stran. Zato smo ujetniki tega boja na obeh straneh.

Ne strinjam pa se s tem, da antijanšistični moment izgublja svojo moč:

Volivci iz levih strank bežijo med neopredeljene, ta masa je velika in tukaj se pojavlja želja za neki nov projekt, ampak ta zgodba se izpeva. Če bo to popustilo, lahko pričakujemo še večjo zmago Janše.

Ne strinjam se že zato, ker je antijanšistični moment tako prepleten s kulturnim bojem. Janez Janša je malodane simbol nekih vrednot, ki jih leva sredina večinsko odklanja. Kakor kaže ameriški primer, kakor kaže tudi slovenska zgodovina, velik del tega volilnega telesa na dan volitev glasuje proti Janši, za vrnitev v neko ‘normalnost’. Prav tako, kot se je zgodilo v ZDA. Zavedati se moramo tudi, da za razliko od ZDA, v Sloveniji obe strani velikega političnega razkola nista tako enakomerno porazdeljeni. Leva sredina je v veliki prednosti in da se to ne kaže v še večjih zmagah na volitvah, je kriva večja apatičnost tega dela volilnega telesa. Da bi Janša zmagal s svojo četrtino in z nekaj manjšimi zavezniki, bi moralo ogromno volivcev leve sredine preprosto ostati doma, kar pa ni najbolj verjetno.