Tako bi lahko naslovili javno pismo slovenski opoziciji, ki so ga podpisali člani Društva slovenskih pisateljev, vidni humanistični intelektualci in umetniki ter Slovenski center PEN.

Pritiski na opozicijske stranke, naj vendarle nekaj storijo, so ogromni, a resnica je takšna, da šteje le večina v Državnem zboru. Te pa opozicija nima. Seveda, opozicija lahko kritizira, opozarja, vlaga nezaupnice, predstavlja alternativni program in na samem koncu išče neko novo večino, to pa je potem tudi že vse. Stranke slovenske opozicije so vse to že preizkusile in so bile le delno uspešne. Delno na področju javnomnenjske podpore, kjer jim ne kaže slabo. Neuspešne so bile z iskanjem kandidata za mandatarja, ki bi prepričal tudi poslance trenutne koalicije. Najprej je pogorel Jože P. Damijan, potem še Karl Erjavec.

Podpisniki pisma zahtevajo, da se zavrne sodelovanje z ‘neprikrito avtokratskim režimom in njemu podrejenimi političnimi karikaturami‘, a sodelovanja že tako ali tako ni.

Ker pa takšna zavrnitev sodelovanja sama po sebi še ni dovolj, hkrati od opozicijskih strank pričakujemo dobro načrtovano, široko zastavljeno in usklajeno družbeno akcijo za uveljavljanje demokratičnih ustavnih načel in moči strokovnih argumentov na vseh prizadetih področjih. Prepričani smo, da je le v skladu z večinskim javnim interesom mogoče oblikovati za Slovenijo nujno potreben program prenove in demokratične perspektive.

Slovenska politična opozicija je torej pred velikim izzivom. Pri tem pač ne gre zgolj za oblastiželjno rivalstvo ali hinavsko potuhnjenost v čakanju na priložnost, saj je od uspešnega soočanja s tem izzivom pravzaprav brez izjem odvisna družbena legitimnost vsake opozicijske stranke posebej, s tem pa tudi upravičenost njenega obstoja.

Razmere so, skratka, skrajno problematične, skrajno resne. In slovenska večinska javnost od demokratičnih političnih strank pričakuje, da bodo delovale v njenem interesu. Ta interes pa je preseganje plenilskega, oblastiželjnega rivalstva, laži, hinavščine, priskledništva in strankarskega kanibalizma – in odločen obrat v novo slovensko demokratično perspektivo.

Da, opozicijske stranke bodo morale tesno sodelovati in se ogibati medsebojnemu obstreljevanju, da bodo čim več Slovencev lahko prepričale v sposobnost sodelovanja. Marsikdo ne bo pozabil, da so prav te stranke imele velike težave v času Šarčeve vlade in da je ta tudi klavrno propadla, ko je sam predsednik vlade napovedal svoj umik. Vendar pa se moramo ob tem zavedati, da so to kljub temu različne politične stranke, s svojimi programi in vrednotami, ki jih vodijo. Levica, ki stoji na bolj radikalno socialističnem programu, ni enaka LMŠ in SAB, ki sta liberalni naslednici Drnovškove LDS. Razlike bodo in s tem ni nič narobe. Le to bi pričakovali, da bo debata med opozicijskimi strankami vodena na nekem spodobnem nivoju in da se bodo zdaj, ko so v opoziciji, pravočasno pogovorili in sporazumeli, kako vladati potem, ko bodo na volitvah dosegli večino.

A nazaj k pozivom opoziciji, naj za Božjo voljo vendar nekaj naredi. Ti pozivi izhajajo iz globokih frustracij velikega dela prebivalstva, ki pa se kot kaže malo zaveda resnične politične situacije v državi. Sami predstavniki opozicijskih strank so si o tem bolj na jasnem in vedo, da so njihove možnosti omejene in da bolj kot ne le čakajo na volitve. Tu obstaja nek razkorak med protestniki, ki se kljub grožnjam z visokimi finančimi kaznimi podajajo na ulice in med opozicijsko politiko. Upam si trditi, da opozicijski politiki niti z Damijanom, niti z Erjavcem niso mislili najbolj resno in da so se v to igro podali bolj zato, da bi potolažili svoje zagrete podpornike. Češ, pa naj Erjavec poskusi zbrati 46 glasov in če mu ne bo uspelo, bomo normalno delali naprej. To se je potem tudi zgodilo.

Ker Slovenija nedvomno potrebuje usklajeno, dovolj široko zasnovano razvojno vizijo, pozitivno sugestijo in temeljito preobrazbo, opozicijsko zanašanje na rezultate javnomnenjskih anket in čakanje na priložnost za prevzem oblasti v teh razmerah zagotovo ni prava politika. Tudi jalovo kritizerstvo sedanje vladne politike brez strokovno argumentirane, široko sprejemljive in javno ozaveščene razvojne alternative sedanjim opozicijskim strankam ne bo prineslo potrebne legitimitete. Treba je torej v akcijo. V organiziranje strokovno kompetentnih dejavnosti, ki bodo lahko pomenile ustrezno družbeno platformo za nov razvojni ciklus. Večina državljank in državljanov se zdaj dovolj dobro zaveda, da politika argumentov moči ne vodi k dobremu. Vendar ob tem ne pričakujejo rivalskih poglabljanj razdora – in s tem podaljševanja obdobja slovenske družbene in politične razvaline. Opozicija se jim, skratka, mora predstaviti in približati z jasno razvojno vizijo, pozitivno sugestijo in iskreno, strokovno prepričljivo zavzetostjo za potrebne spremembe. Tega pa bo zmožna le v široko zastavljeni, programsko in izvedbeno usklajeni akciji ter ob posledično pridobljenem javnem zaupanju in podpori.

Opozicijske stranke morajo državljanom ponuditi program, ki ne bo le ‘vrnitev v normalnost’ ali še en anti-Janša projekt. Ne pravim, da to ne bo delovalo. Negativna čustva znajo biti odlična za mobilizacijo, ampak dobro se za našo državo to ne bo končalo. Poglejte le čez lužo, kjer so v imenu boja proti Trumpu izvolili Bidna. Človeka, katerega mentalne sposobnosti so že zelo načete in človeka, ki načeluje administraciji, ki očitno nima namena karkoli radikalno spremeniti v korist večine Američanov. Ne, ob tem, čemu nasprotuješ, mora biti tudi kristalno jasno, kaj zagovarjaš in da si sposoben to tudi uresničiti. Naša opozicija bi si to morala vzeti k srcu.

Na mestu je svarilo pred pretiranim upanjem. Kot rečeno, politična razmerja moči so jasna. Niti najhujši medijski napadi tej vladi, predvsem pa glavnima tarčama, poslancem DeSUS in SMC, ne pridejo do živega. Naivno je potem pričakovati, da bo nekakšna široka akcija karkoli premaknila na tej fronti. Vse, kar je lahko bilo uporabljeno, je že bilo uporabljeno. Najboljša pot naprej je v teh razmerah priprava na redne volitve.