V teh dneh se je še enkrat več zaiskrilo na relaciji med Ljudmilo Novak in Janezom Janšem in še enkrat več je evroposlanka in nekdanja predsednica NSi postala malodane vzor številnim aktivistom in podpornikom slovenske politične levice. Ko bi se le Matej tako izpostavil, so si mislili.
Tako je Ljudmila Novak pozvala prvaka SDS in predsednika slovenske vlade Janeza Janšo, k bolj konstruktivni drži:
Medtem so slovenske politične razprtije in odnos največje koalicijske stranke do medijev, pljusknili vse tja do Bruslja. Zapisi predsednika vlade na družabnem omrežju Twitter so poskrbeli za marsikatero dvignjeno obrv po svetu. Začelo se je že zdavnaj, seveda, a šele potem, ko je začel Janša deliti nauke celo o ameriški predsedniški tekmi, so to opazili tudi politiki in novinarji po svetu. Slovenija je pač majhna in nepomembna država in malokomu je mar, kaj se pri nas dogaja. A ko se začne sam predsednik vlade prerekati z raznimi političnimi veljaki in novinarji in se za njim pojavijo nam vsem znane vojske spletnih trolov, da ga podprejo, potem neizbežno sledijo kritični zapisi v tujih medijih.
Tako daleč je vse skupaj prišlo, da se o stanju medijske svobode pri nas razpravlja celo v Bruslju. Saga s financiranjem STA, ki jo Janševa vlada očitno želi naučiti kozjih molitvic, je le del te zgodbe. Na tej točki se je v debato vmešala tudi Ljudmila Novak.
Janez Janša ji ni ostal dolžan in je po njej udaril tako kot pač zna. Brez kakršnegakoli občutka za spodobnost in brez zavedanja, da se mora kot predsednik vlade, kot človek z obilico politične moči, obnašati bolj spravljivo in manj napadalno. Ne le do svojih političnih nasprotnikov doma, ampak tudi do novinarjev po svetu. Navsezadnje ni več v opoziciji, da bi moral vedno agresivno reagirati na vse, kar vidi kot napad nase in na voljo ima tudi dovolj svojih medijev, ki ga lahko branijo, če že vidi potrebo po tem.
Ljudmila Novak je v zadnjih letih postala dokaj priljubljena na politični levici. Razlog je enostaven. Kot ena redkih političark politične desnice pri nas, si je upala zoperstaviti Janši. Pri tem nikoli ni izdala svojih konservativnih vrednot. Ljudmila Novak se ni spremenila. Še vedno je ista kot tedaj, ko jo je politična levica pri nas prezirala in se iz nje norčevala. Vse kar se je spremenilo je to, da je zdaj pač nasprotnica Janše, medtem ko preostanek njene stranke raje molči. Mogoče zaradi tega, ker noče ogroziti vlade, v kateri lahko nekaj doseže, ali pa ker se boji pogroma medijev naklonjenih SDS. NSi pač nima neke lastne medijske prezence, da bi se lahko zoperstavila svojemu velikemu bratu.
To tudi pojasni medli odziv predsednika NSi in obrambnega ministra Mateja Tonina, ki se je odločil, da k pomiritvi pozove oba, Janšo in Novakovo.
Na tem mestu se moramo vprašati, kaj pravzaprav predstavlja Ljudmila Novak. Ob sovraštvu podpornikov SDS in navdušenju politične levice nad njenimi izjavami, si moramo naliti čistega vina. Ljudmila Novak je NSi, je odlična predstavnica te stranke, je konservativna političarka, ki ostaja pri svojih vrednotah. Če zdaj nekateri levičarji napovedujejo, da bi jo podprli na volitvah za predsednico republike, bi se pred samimi volitvami hitro pokazalo, da so njene vrednote tako zelo nasprotne njihovim, da je nikoli ne bi podprli. To je tudi razumljivo. Ona nagovarja drugačno volilno telo in v najboljšem primeru lahko sestavi desnosredinsko koalicijo. Ob tem si upam trditi, da nikoli ni izdala svojih načel in da se tisti, ki trdijo da producira kritične zapise proti Janši samo zato, da bi si pridobila podporo politične sredine in levice, motijo. Navsezadnje njene kritike niti niso posebej ostre. Pozvati h konstruktivni drži in k manj tvitanja vendarle ni nekakšen brezobziren napad, mar ne. Ne, iz nje očitno govori resnična zmerna konservativka. V Sloveniji smo na žalost že skoraj pozabili, kako takšni ljudje zvenijo. Če smo sploh kdaj vedeli.
In tu je srž problema. Ljudmila Novak bi morala biti obraz prevladujoče politične sile na konservativnem delu našega političnega prostora. NSi bi morala biti stranka s 25 poslanci, medtem ko bi radikalna SDS morala životariti s petimi. V bistvu gre v spopadu med Ljudmilo Novak in Janezom Janšo za tekmovanje med dvema tipoma politike. Ena je zmerna, spravljiva, povezovalna, druga je radikalna, žaljiva in agresivna. Prva je naslednica dolge tradicije evropskih konservativnih političnih strank, druga pa je populistični odziv na probleme našega časa in hkrati pogosto le sredstvo za uresničevanje ambicij njihovih voditeljev.
Ne, ni to samo naš problem. Podobnih pojavov so deležni tudi drugod po zahodnem svetu. Še najbolj dobra primerjava je vzpon Trumpizma v ZDA, ki je skorajda povsem zasenčil zmerni del republikanske stranke.
To lahko zelo dobro opazujemo v delovanju ministrov in poslancev SDS in NSi. Razlika je velika in ne, nimajo prav podporniki politične levice, ki trdijo, da gre za enako politiko, za enak pristop, da so vsi v bistvu isti. Primerjati obrambnega ministra Mateja Tonina, ki ima seveda tudi svoje pomanjkljivosti, z notranjim ministrom Alešem Hojsem, je malodane nespodobno. Kakšna razlika v obnašanju!? Le preletite malo tvite enega in drugega. Trdim, da to ni le posledica drugačnega značaja, ampak je to rezultat povsem drugačnega pristopa na strankarski ravni.
Ankete javnega mnenja NSi ne kažejo dobrih obetov. Bržkone se bodo spet prebili v parlament, a kakšnega velikega uspeha ne bodo dosegli. Bilo bi nevarno za našo državo, če bi izpadli, saj bi potem vsa politična desnica postala orodje enega samega človeka. Strankarska alternativa bi malodane izginila. Kadri bi se izgubili. Ljudje bi utihnili, se povsem podredili prevladujoči stranki in znotraj samega političnega bloka, znotraj konservativno nacionalistične naveze, bi postalo še mnogo težje izraziti kritiko. Že zdaj je to težko, kar na svoji koži okuša Ljudmila Novak, ki je seveda postala tarča blatenja na družabnih omrežjih, a tega je do zdaj bržkone že navajena. Slovensko družbo bi zabetoniralo v svoji polarizaciji, še posebej, ker je jasno, da bodo prebežniki v Janševo vlado, SMC in DeSUS, na naslednjih volitvah preprosto uničeni.
Slovenija potrebuje veliko zmerne politike, česar številni kričači ne razumejo. Pri tem se ta zmernost nanaša predvsem na neko raven politične kulture, sposobnost gradnje mostov in sodelovanja in odsotnost najbolj pobalinskih napadov, ki rušijo še zadnje ostanke zaupanja. Ne pomeni to utopitve v neki sredinski politiki, v neki neoliberalni utopiji, ki reže svoje skrajne robove na levici in desnici. Ne, za razvoj demokracije je pomembno, da imamo na voljo alternative, da Levica zagovarja socialistični pristop in da NSi zagovarja bolj ekonomsko liberalnega. Potem, po volitvah, se naj preštejejo in sestavijo koalicijo, ki je pač možna in upoštevajo, kolikor se to le da, zahteve enih in drugih. Enkrat bo to bolj socialistična, drugič bolj liberalna, tretjič bolj konservativna oblast, a nič ne de. Takšna je pač narava demokracije. Pri tem se morajo politiki obnašati odgovorno in vedeti, kje so meje političnih bojev in kako daleč lahko gredo, prav tako pa bi bil že skrajni čas, da se tega začnejo zavedati tudi mediji. Jasno da tukaj ni prostora za razdiralno in hujskaško propagandno mašinerijo, ki iz dneva v dan bruha laži in zastruplja celotno družbo. Ne samo s strani največje koalicijske stranke: Spomnimo se le primera Aleksandre Pivec.
Ime česa je torej Ljudmila Novak? Spodobne, zmerne politike. In to potrebujemo.
Jinov svet 
2 thoughts on “Ime česa je Ljudmila Novak”
Komentarji so zaprti.