Marsikdo se je čudil, da je bil edini trenutek, ko so ameriški mediji večinsko podprli predsednika Trumpa, ko je dal bombardirati cilje v Siriji. Tedaj so ga celo razglasili za ‘predsedniškega’. Bil je to prikaz enotnosti ameriških političnih in medijskih elit, ko gre za področje zunanje politike. Če bi Trump bolj bombardiral, bi mogoče imel več podpore.

V četrtek so ZDA izvedle napad na s strani Irana podprte skupine na vzhodu Sirije, na sami meji z Irakom. Cilj so je bila infrastruktura, ki jo te skupine uporabljajo na tem območju, vse skupaj pa naj bi bil odgovor na napade na ameriške sile znotraj Iraka. Samoobramba po ameriško. V bistvu se ZDA v Siriji in Iraku obnašajo kot vlomilec, ki se sooči z lastnikom in ga ubije, potem pa za vse skupaj okrivi lastnika.

Sirija je pogosto tarča izraelskih napadov, pri čemer je očitno, da obstaja nek večji dogovor z Rusijo in celo s sirsko oblastjo, da ne bo povračilnih napadov. Izraelci namreč bombardirajo položaje iranskih sil v državi. Tudi v primeru ameriškega napada so bile cilj prav te sile. Teheran je po regiji ustvaril mrežo zaveznikov, ki se v prvi vrsti borijo proti Islamski državi in v podporo iraški in sirski vladi, so pa vedno bolj tudi garancija za velik vpliv islamske republike v Damasku in v Bagdadu.

A nazaj k Američanom, ki le nadaljujejo s svojo zunanjo politiko in zdaj zopet prikrivajo, da jim gre za ohranjanje globalne prevlade in celo krajo sirske nafte, za razliko od Trumpove administracije, ki je bila glede tega mnogo bolj odkrita. Pod Bidnovo administracijo bo očitno veliko leporečja, a v ozadju se bodo bile enake vojne kot prej pod Trumpom. Za Sirijo to ne pomeni nič dobrega: ostala bo razdeljena. Vladne sile so s posporo Rusije in Irana osvobodile večino države, a Turki in Američani so si izrezali svoje fevde in nikomur ni v interesu, da bi se vnela večja vojna. Dolgoročno to pomeni, da se bodo nadaljevali omejeni spopadi, nadaljevala pa se bo tudi ameriška vojna sankcij, ki je za Sirijo v tem trenutku mnogo bolj boleča, kot občasni izraelski in ameriški letalski napadi.

Če je Trump bil ves čas tarča silovitih medijskih in političnih napadov, bo Biden lahko počel vse, kar je počel njegov predhodnik, a bo večina medijev to zamolčala ali opravičevala. Postaja namreč jasno, da se ne bo nič spremenilo, ne znotraj, ne zunaj ZDA. Le lepega govorjenja in obljub bo več. Višjih minimalnih plač za Američane mogoče sploh ne bo, prav tako ne potrebnih investicij v infrastrukturo, ne bo niti reforme policije. Po drugi strani se bo nadaljevala hladna vojna proti Rusiji in Kitajski in pritiski v obliki sankcij proti številnim drugim državam, bojimo pa se lahko mnogo hujše cenzure na ameriških družabnih omrežjih in pritiske, da se preostanek sveta odreče alternativam in povsem podredi ZDA.