Kanadski parlament je prejšnji teden sprejel nezavezujoč sklep, v katerem Kitajsko obtožuje, da v Sinkiangu nad etnično skupino Ujgurjev izvaja genocid. Pri tem je bil ta sklep, s katerim so poslanci pritisnili na predsednika vlade Trudeauja, naj proti Kitajski vodi bolj agresivno zunanjo politiko, sprejet z 266 glasovi od 338 poslancev v kanadskem predstavniškem telesu. Proti ni glasoval nihče, čeprav so se Trudeau in njegov kabinet glasovanja vzdržali.

Poslanci so tudi pozvali, naj vlada pri Mednarodnem olimpijskem komiteju lobira za umik zimskih olimpijskih iger naslednje leto v Pekingu na drugo lokacijo.

Čeprav ni nobenih dokazov, razen precej za lase privlečenih pričevanj, je propagandna vojna usmerjena proti Kitajski dokaj uspešna. Mediji po vsem zahodnem svetu nekritično povzemajo nepreverjena poročila in dajejo vtis, da Kitajska nad Ujguri res izvaja genocid, jih zapira v koncentracijska taborišča, kjer so zaporniki potem mučeni in zapornice posiljevane. Pri tem je zanimivo, da se je število Ujgurjev v Sinkiangu povečalo in da propagandi proti Kitajski naseda malodane samo zahodni svet, medtem ko so muslimanske države bolj kot ne skeptične. Prav tako so nekateri viri raznih obtožb na račun Kitajske, milo rečeno, nekredibilni, da ne govorimo o tem, da se velike zgodbe dela iz satelitskih posnetkov, ki se jih potem interpretria na najslabši možni način.

Naslednje leto bo Peking organiziral zimske olimpijske igre in nekatere zahodne države bi lahko ta dogodek izkoristile za napad na Kitajsko. Bojkot bi vzel veliko sijaja temu dogodku in bi bil nekakšna ponovitev bojkota poletnih olimpijskih iger v Moksvi leta 1980. Da, vse bolj je ta konflikt videti kot nova hladna vojna.

Ob tem si moramo v spomin priklicati zimske olimpijske igre v Sočiju leta 2014, ki so jih številni zahodni mediji izkoristili za širjenje zelo negativne propagande proti organizatorjem. Spomnimo se, kako je bilo takrat vse narobe in so številni novinarji kar tekmovali, kdo bo postregel z bolj začinjeno zgodbo. Prav v tem času se je tudi zgodil državni prevrat v Ukrajini, ki ga je odkrito podprl Washington in ki je privedel do ukrajinske državljanske vojne in ruske aneksije Krima.

Na kratko, šport ni imun na politično spletkarjene in tekmovanje velikih sil.

Kitajska je resnično velika sila in nič čudnega ni, da so se v Washingtonu vklopili vsi alarmi. Še posebej, ker je Peking uspešno odgovoril na Covid-19 in država zopet gospodarsko raste, medtem ko so ZDA še vedno v hudi krizi. Kitajska je celo postala večji gospodarski partner Evropske unije, kot ZDA. Podoben trend je opaziti marsikje po svetu. Bidnova administracija je tukaj enakega mnenja, kot je bila Trumpova: Kitajski vzpon je treba omejiti, če želijo ZDA ohraniti svojo prevladujočo vlogo v svetu. To je tudi razlog, zakaj je vedno več negativne medijske kampanje proti Kitajski. Ujguri, Hong Kong, Tibet, celo notranja Mongolija, da ne govorimo o trgovini in o kitajskih investicijah po svetu. Da bi Washington imel vsaj majhno možnost uspeha, mora prepričati svojo in javnosti čim več držav po svetu, da Kitajska predstavlja sovražen in nevaren režim. Seveda, za spoštovanje človekovih pravic tukaj ne gre. Te so le priročno sredstvo za povečevanje pritiskov. Tudi, če je očitno, da je velika večina zgodb preprosto izmišljenih.

A propaganda žanje uspehe. Vedno manj je politikov in novinarjev v zahodnem svetu, ki bi si odkrito drznili nasprotovati novi hladni vojni in biti skeptični do raznih poročil o koncentracijskih taboriščih v Sinkiangu ali ‘mirnih’ protestov v Hong Kongu. Če si drznejo dvigniti glavo, se nadnje spravi dobro naoljena mašinerija, s ciljem, da jih utiša ali diskreditira.