Leto 2020 je prineslo pomemben premik v globalnem razmerju moči. Ni več dvoma, da je Kitajska velika sila

Medtem ko se večina sveta še sooča ne le z zdravstvenimi, ampak tudi z gospodarskimi posledicami krize s Covid-19, je kitajsko gospodarstvo začelo s ponovno rastjo in za naslednje leto so napovedi sila obetavne. Kitajsko gospodarstvo bi se lahko povečalo za čez 9%, zaradi česar se je trenutek, ko bo postalo večje od ameriškega, močno približal. Resnici na ljubo je kitajsko gospodarstvo že največje na planetu. Pogledati moramo le BDP po kupni moči. Kitajci si za enak denar pač lahko privoščijo več, kot Američani, a ne jemljimo Washingtonu veselja, da se še nekaj časa kiti z laskavim nazivom največjega gospodarstva na svetu.

Največja gospodarstva sveta po kupni moči. Projekcija do leta 2050.

Leto 2020 je bilo poučno. Čeprav zdaj velja, da je Covid-19 izbruhnil najprej na Kitajskem, v mestu Vuhanu, je ta država kljub nekaj začetnim napakam potem dobro reagirala. Svoje ogromne resurse je osredotočila na krizno področje in z resnično zaustavitvijo življenja zatrla širjenje virusa. Po nekaj mesecih se je lahko pohvalila z uspehom in kar je oblastem ostalo, je bilo preprečevanje vnosa Covid-19 od zunaj. Kitajci so pokazali dobršnjo mero odgovornosti in sposobnosti soočiti se z velikimi izzivi.

Preostanek sveta je pokazal drugačno sliko.

Ni razloga, zakaj evropske države ali ZDA ne bi mogle reagirati enako odločno kot Kitajska. Da niso, je posledica pomanjkanja politične volje in strahu oblasti pred reakcijo prebivalstva. Kakorkoli, ne le, da niso pravočasno zaprli meja, na širjenje Covida-19 so se odzvali s pogosto zelo luknjastimi ukrepi. Ljudje se niso smeli družiti po gostilnah ali zabavah, lahko pa so mirno hodili v službo v tovarne. Kitajci so po drugi strani v Vuhanu vso proizvodnjo ustavili.

Dejstva so kruta. Število žrtev Covida-19 je na Kitajskem dokaj nizko, medtem ko se število mrtvih drugod vsak dan povečuje. Nič ne pomaga propaganda, da Kitajci lažejo, kajti na žalost propagandistov, je na voljo dovolj posnetkov in fotografij Kitajcev, ki jim ni treba trpeti za še enim lock downom, kakor nam. Oni se lahko družijo in veselijo za novo leto, mi se ne moremo.

Novoletno praznovanje v Vuhanu

A propaganda je v resnici nepomembna in ne bo spremenila realnosti. Kitajska je v tem letu dokazala, da je bolj funkcionalna družba, kot njeni največji konkurenti. Dokazala je tudi, da je tovarna sveta. Od kod so pa drugi kupovali neverjetne količine zaščitne opreme, če ne s Kitajske? Dokazala je tudi, da imajo ZDA gospodarsko vedno manj moči in da jih je trgovinska vojna, ki jo je začel Trump, bolj malo prizadela. Kljub silovitim pritiskom, je ob koncu leta s sporazumom o investicijah z Evropsko unijo, Washingtonu zadala še en boleč udarec. Evropejci smo pač raje kot novo hladno vojno, izbrali politiko odprtih vrat. Delovala ni niti vsa propagandna mašinerija z zgodbami o hrabrih, ‘miroljubnih protestnikih’ v Hong Kongu ali o milijonih Ujgurjev v koncentracijskih taboriščih. Na prvi dan leta 2021 je Kitajska enako trdna, kot je bila pred letom.

Nekaj, kar težko rečemo za ZDA.

Donald Trump noče priznati poraza, čeprav je celo marsikomu v republikanski stranki kristalno jasno, da ni bilo volilne prevare. A Trump, podobno kot so to počeli demokrati po njegovi presenetljivi zmagi leta 2016, zastruplja ameriško javnost in poglablja že tako globoke delitve. Polovica Amerike demokrata Bidena preprosto ne bo priznala za predsednika, kakor polovica Amerike ni priznavala Trumpa in ni skoparila s pravljicami o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve. K tej boleči razdeljenosti dodajmo še ostarelega novega predsednika, o katerega mentalnih sposobnostih lahko iskreno dvomimo in ZDA se ne piše nič dobrega. Zdi se namreč, da vstopajo v restavracijo Obamove dobe, ko bo veliko lepih besed, a malo dejanj, ki bi najrevnejšim, depriviligiranim Američanom resnično pomagale izboljšati svoje stanje. Vsa ostra nasprotja, med njimi rasna, bodo bržkone ostala. Ne gre namreč pozabiti, da je bilo v preteklem letu največ protestov proti nasilju policije nad temnopoltim prebivalstvom v mestih, ki jim vladajo demokrati.

Washington ne bo mirno sestopil s položaja globalnega hegemona. Biden bo nadaljeval tam, kjer je končal Trump. Ameriška vojaška letala bodo še vedno letela blizu ruskih, iranskih, kitajskih meja. ZDA bodo še vedno vztrajale pri gospodarskih sankcijah proti svojim nasprotnikom in bodo vneto delale na tem, da svoje zaveznike prepričajo, da se priključijo tej ali on njihovi pobudi, katere glavni smisel bo povezovanje proti ameriškim konkurentom. Ne, pod Bidenom ZDA ne bodo znižale svojega ogromnega vojaškega proračuna, ali zmanjšale imperija vojaških oporišč. Bržkone bodo v obupnem strahu, da se čas izteka, le še povečale pritisk in za vojaško mašinerijo namenjale še več denarja.

V resnici že živimo v novi hladni vojni. Trump in njegovi nasprotniki so poskrbeli za to. Trump je zaostroval proti Kitajski, njegovi nasprotniki pa so ga silili, da ne popušča Rusiji. Zdaj, ko bo Biden na oblasti, bomo bržkone priča novim zaostritvam proti Moskvi, ki pa je že malodane imuna na zunanje šoke in je le še korak od tega, da s Kitajsko sklene pravo pvravcato zavezništvo. Ruski in kitajski bombniki že letijo skupaj in pošijajo signal, da si bosta velikana stala ob strani, če pride do česa hujšega. V nobenem primeru pa Američani ne bodo kar tako pustili Kitajski, da jim iz rok iztrga žezlo prve sile sveta.

Ni težko napovedati, kaj se bo zgodilo, če globoko razdeljen imperij, ki je že zdavnaj preobremenjen z vojaškimi izdatki, začne novo oboroževalno tekmo s konkurentom, katerega gospodarstvo nenehno raste in katerega oblast je sposobna trezno reagirati na velike izzive.

ZDA so se zaradi pandemije soočile z dodatnim valom brezdomstva.

Žal mi je povedati, da bo večina sveta v tej novi hladni vojni in med radikalnim preurejanjem globalnih razmerij moči živela v svetu iluzij, ki jim jih bodo vsakodnevno slikali propagandisti. V začetku leta se je ogromno ljudi norčevalo iz Kitajcev in iz njihovih prehranjevalnih navad, da ne govorimo iz čistoče. Še zdaj se, čeprav s cmokom v grlu. Še vedno je lažje verjeti, da ‘kitajčki’, kakor se jih rasistično poimenuje, prikrivajo resnico, ker ni mogoče, da bi mi zahodnjaki bili pač manj sposobni soočiti se s takšno krizo, kot je Covid-19. No, če je resnica vendarle preveč boleča, pogosto sledi tišina, ali pa na dan privrejo nove zgodbe, katerih namen je ponižati tarčo takšnih napadov. Težko bo preprečiti, da v nekaj letih večina prebivalstva zahodnih držav, ali pa vsaj tistih, ki se bodo udeležile ameriške hladne vojne proti Pekingu, ne bo sveto verjela, da je moderna Kitajska reinkarnacija Tretjega rajha, da je milijone ljudi v koncentracijskih taboriščih ali kaj podobno norega.

Vse te zgodbe bodo namenjene domači javnosti, še posebej, če se bodo razmere v ZDA in v zahodnih državah še poslabšale. Rahla doza brezumnega nacionalizma, popoprana s sovraštvom do drugačnih (Kitajcev, Rusov, Irancev, saj je nepomembno) bo zelo koristna, da se ohrani vsaj občutek stabilnosti. Če bodo ljudje sovražili ‘kitajčke’, bodo manj pripravljeni preizpraševati naravo gospodarsko političnih sisitemov, v katerih bodo živeli in ki jim bodo tudi zaradi preobremenjenosti z imperialnimi ambicijami, lahko ponujali vedno manj.

V dodatno branje: Je Kitajska zmagala?