Poučen pogovor na Kitajskem živečega Daniela Dumbrilla z nekdanjim diplomatom Singapurja, akademikom in avtorjem knjige Je Kitajska zmagala, Kishore Mahbubanijem, s katerim se v veliki večini strinjam.

Razlogi za vedno hujše ameriške napade, za malodane nenehno negativno propagando in zahteve ZDA, da se druge države začnejo odpovedovati sodelovanju s Kitajsko, so bolj kot ne očitni. ZDA so v vlogi prve sile, ki počasi izgublja tekmo s svojim prvim tekmecem in kot je značilo za tiste, ki so na vrhu, neradi izgubljajo svoj primat. Mahbubani meni, da je še en pomemben, manj racionalen razlog, to je strah pred ‘rumeno nevarnostjo’. Rasizma seveda ni mogoče čisto zanikati in ta strah pred Mongoli, ki so davno tega trkali na vrata Evrope, je še kako močan.

Mahbubani poudarja nekaj, o čem se večinoma ne govori. Namreč, demokratična Kitajska bo mnogo bolj agresivna, kot je Kitajska pod oblastjo partije, saj se bodo vladajoči morali uklanjati zahtevam množic. S tem pride nacionalizem, pogosto neracionalne zahteve, da morajo politiki v pogovorih s tujci biti čim bolj ostri in obstaja celo nevarnost, da bi kdaj v prihodnosti demokratična Kitajska zahtevala reparacije za vse, kar so ji v preteklosti storile kolonialne sile. Toda, dvomim, da je Američanom mar za demokracijo na Kitajskem. Poglavitni cilj je v državi sejati razdor in čim bolj škodovati razvoju. Poiskali so pač notranje delitve in jih zdaj izkoriščajo. V Hong Kongu, v Xinjiangu, prej ali slej se bodo zopet spomnili na Tibet, priložnosti pa je, kot v vsaki veliki in kompleksni državi, še mnogo več.

Kishore Mahbubani v izbiri med Kitajsko in ZDA ne vidi izbire med diktaturo in demokracijo, ampak ZDA imenuje za plutokracijo, ki je izgubila svojo dinamičnost in je zaradi tega v zatonu. Dober kontrast med državama je, da na Kitajskem ne moreš zamenjati stranke, lahko pa spremeniš politiko, v ZDA pa lahko zamenjaš stranko, a ne moreš spremeniti politike. Razlog, zakaj bo Kitajska v prihodnosti lahko bolj uspešna, je tudi, da je bolj meritokratska družba in lažje za pomembne položaje najde bolj sposobne ljudi, medtem ko ameriška plutokracija prihaša vedno večjo okostenelost, ki ne omogoča ustreznega iskanja rešitev za nakopičene težave.

Mahbubani kitajsko komunistično partijo v nekem trenutku poimenuje za stranko kitajske civilizacije, kar bi lahko kar držalo. Že zdavnaj je Kitajska nehala biti komunistična država in je zdaj nekaj povsem novega, drugačnega, kombinacija vladavine ene stranke, državnih in zasebnih podjetij in povrhu še država nadzora.

Na tem mestu se ne bi povsem strinjal, saj so ZDA že dolgo oligarhija, s fasado demokracije v obliki dveh velikih strank, a so kljub temu bile dolgo zelo uspešne. Je pa res, da so znamenja razpadanja ta hip že zelo očitna. A razlogi so morebiti kje drugje.

Vsekakor zelo zanimiv pogovor, ki ga priporočam.