Sanje o (krvavem) prevratu

Zaradi neskončne vojne proti Covid-19 in ukrepov, ki jih ob tem sprejema vlada, napetost v slovenski družbi narašča. Vedno več je zelo nezadovoljnih ljudi. Oni dan je neki gospod z motorko navalil na parlament, kjer so pravkar razpravljali o tem, ali naj Igor Zorčič ostane predsednik Državnega zbora. Napad se je končal s tem, da je varnostnik gospoda podrl, medtem ko je drugi ugasnil motorko. Nič kaj dramatičnega torej.

Govorjenja o tem, da je treba vladajoče ‘odnesti’, ali celo postaviti pred zid, je bilo vedno veliko. Pod prejšnjimi vladami so se takšnim fantazijam predajali na politični desnici. Slepili so se, da so večina, da je propad države pred vrati, da bo zdaj zdaj nekomu počil film in da bodo predstavniki vladajoče politike končali za zapahi. Ko se je po Šarčevem odstopu na mestu predsednika vlade znova zavihtel Janez Janša, so po družabnih omrežjih enako začeli pisati njegovi nasprotniki. Kaj se govori med ljudmi in se nikoli ne pojavi na spletu, niti ni najbolje ponavljati. Ljudje pač imajo veliko domišljije.

Dejstvo je, da je nezadovoljstvo med državljani večje, kot je bilo kadarkoli. Nenehno zapiranje, iz dneva v dan spreminjajoči se ukrepi, vse to pušča posledice. Družabna omrežja so en tak varnostni ventil, preko katerih se sproščajo nabrane frustracije.

V takšnih razmerah je le vprašanje časa, kdaj bo prišlo do večjih protestov. Do manjših že prihaja, le da jih mediji želijo pomesti pod preprogo, ker se jih ne udeležujejo pravi. To pomeni, ne protestirajo petkovi kolesarji, ampak tisti, ki odklanjajo cepljenje in ne verjamejo, da je Covid-19 tako nevaren, kot se ga predstavlja. Ljudje, ki nočejo nositi mask in se bojijo, da je v ozadju krize neka globalna zarota, s katero jih želijo vladarji sveta oropati njihove svobode. Teh ljudi niti ni tako malo in so po večini neodvisni od večjih političnih grupacij na Slovenskem. Niso ne levica, ne desnica, so nekaj vmes in kot takšni nezanimivi za medije, ki podpirajo eno ali drugo stan. A jezni so vsekakor in kdo ve, kdaj bo prišlo do prvih scen, kakršne vidimo drugod po Evropi, kjer policija pogosto zelo trdo obravnava proteste.

Ob vsem tem se je treba čisto mirno in racionalno vprašati, kaj bi sploh prinesle množice protestnikov na trgih in ulicah prestolnice. Fantazija, da ‘jih bomo odnesli ven’ ima nekaj pomanjkljivosti. Prvič, represivni organi države bodo pač dolžni braniti zakonito oblast in jo tudi bodo. Predstavljajte si torej, da se v Ljubljano zgrne 30000 protesnikov in se nameni nad parlament. Tam jih bodo čakale vrste oklepljenih policistov, v ozadju bo stal vodni top, v zraku bo policijski helikopter. Ne bodo kar odstopili in pustili, da množica vdre v parlament. V osnovi je iluzorno pričakovati, da bi lahko miren prostest karkoli spremenil. Vlada zaradi tega ne bo padla. Ali bo policiji ukazala, da protestnike razžene, ali pa bo le počakala, da se razidejo in potem normalno delovala naprej. Če se bodo protestniki odločili, da z nasiljem dosežejo svoje, potem bo policija reagirala. Lahko si predstavljate, kakšne bodo to scene. Vodni top v akciji, policisti, ki bodo pretepali protestnike in obratno, vonj po solzivcu. Kdo ve, mogoče bodo varnostne sile v trenutku, ko bodo presodile, da so poslanci življenjsko ogroženi, celo uporabile strelno orožje. Tako kot v ZDA, med vdorom v Kapitol.

Tako so protestniki vdrli v armenski parlament in s tem izrazili nezadovoljstvo nad mirovnim sporazumom z Azerbajdžanom. Njihova akcija na koncu ni dosegla niti tega, da bi k odstopu prisilila predsednika vlade Pašinjana.

Gremo še dlje. Recimo, da množica protestnikov prebije policijske vrste, zavzame parlament. Kaj bodo potem storili? Ugrabili poslance? Jim kar tam sodili? Postavili novo vlado? Mislite, da se to lahko dobro konča? V nekem trenutku bo policija, tudi z uporabo posebne enote, morala osvoboditi poslance, ali pa vsaj počistiti parlamentarno stavbo protestnikov.

Seveda, vlada in poslanci se lahko tudi začasno umaknejo pred pogromom in se potem vrnejo. Zgodi se lahko tudi, da bo največja koalicijska stranka v trenutku, ko bo menila, da jim hoče množica na silo odvzeti oblast, pozvala svoje privržence, da pridejo v Ljubljano.

Ne trdim, da prevrati ne morejo biti uspešni, ampak če že v osnovi ni ničesar, razen nezadovoljstva nad stanjem, kakršno je, če ni nobene vizije, programa, če ni voditeljev upora, potem ne morete pričakovati, da se bo izcimilo karkoli drugega, kot nesmiselno nasilje. V tem trenutku v Sloveniji ni prave revolucionarne sile, ki bi načrtovala radikalne spremembe gospodarskega in političnega sistema in bi imela na voljo dovolj ljudi, ali celo program. Vse kar je, je stara politična delitev, ki jo napihujejo mediji in pa še nekaj zelo nezadovoljnih ljudi vmes, ki so povsem prestrašeni, ker mislijo, da je na delu globalna zarota, katere cilj je, da iz njih naredijo sužnje.

Mnogo bolje je, da se oblast menjuje na demokratičnih volitvah in da se rezultate volitev spoštuje. Dokler je le mogoče, se nezadovoljstvo izraža na volitvah, kjer se kaznuje ali nagrajuje, ali pa daje priložnost novim političnim silam. Miren prenos oblasti je pri tem ključen. Večina si nas vendarle želi živeti v stabilni državi, kjer se problemov ne rešuje z nasiljem, bodisi da to prihaja s strani vlade, ali pa s strani razjarjenih množic. Seveda, odgovorni mediji bi to morali državljanom ves čas ponavljati, občasno pa jim pokazati podobe držav, ki so pred kratkim doživele uspešne ali neuspešne poskuse prevrata in so končale v državljanski vojni in popolnem razsulu. Ljudje se marsikdaj, ko grozijo kaj vse bodo naredili nasprotniku, ne zavedajo, da tudi ta lahko udari nazaj.

Vsem tistim, ki so ta hip nezadovoljni nad stanjem v državi, bi svetoval, da se rešijo nasilnih misli in sanj o preprostih rešitvah, ampak naj bolj razmišljajo o tem, kaj in kako je treba spremeniti. Potem se lahko povežejo z enakomislečimi, začnejo graditi organizacije, preko katerih bodo kasneje skozi politični proces lahko spremenili vse tisto, kar jih moti.