Če dogodkov po svetu ne spremljaš redno, ali če se zanašaš na večinoma prevedene ali prepisane novice iz ameriških medijev, kar naši domači tako radi počnejo, zelo težko opaziš, kakšna brutalna igra z življenji ljudi se igra praktično vsak dan.

Uide ti lahko, da zdaj prebivalci Sirije na območjih pod vladnim nadzorom trpijo posledice gospodarskih sankcij, ki so jih proti njim uvedle ZDA in ki jih podpirajo tudi druge zahodne države. Čeprav ima Sirija dovolj nafte in pšenice, obojega primanjkuje. Namreč, tisti del, kjer se oboje nahaja, nadzirajo Kurdi, te pa obvladujejo ameriški vojaki. Zaradi sankcij je tudi zelo težko prebivalstvo oskrbovati po drugih poteh in Sirci se vsakokrat, ko v pristanišče pripluje iranski tanker, zelo razveselijo.

Iranski tankerji rešujejo tudi Venezuelce, ki so prav tako podvrženi brutalnim sankcijam. V imenu boja za človekove pravice in demokracijo, jih ZDA kaznujejo, ker se ne uprejo Maduru in bodo s tem nadaljevale, ne glede na to, koliko ljudi bo zaradi tega umrlo. Seveda bodo vso krivdo za slabo stanje v Venezueli pripisali vladajočim v tisti državi, čeprav je jasno, da nikoli ne bi bilo tako hudo, če bi jih pustili pri miru.

Vedno hujša medijska vojna proti Kitajski nima nič opraviti s človekovimi pravicami Ujgurov, vse pa s strahovi v Washingtonu, da bo v nekaj letih konec z njihovo globalno hegemonijo. Tudi Kitajska je deležna določenih sankcij in največja žrtev so prav Ujguri sami. Namreč, zahodna politika, mediji in nekatera podjetja zdaj trdijo, da se v Sinkjiangu uporablja suženjsko delo in nočejo več uvažati njihove volne, zaradi česar Ujguri izgubljajo službe. To je seveda namen. Da se jih s sankcijami trpinči in poglablja razdor na etnični in verski osnovi.

Da, igra je povsod enaka. Če ne razumeš interesov, ki vodijo ZDA, le ne razumeš, kako je svet v resnici zgrajen, potem tudi zelo hitro podležeš propagandi. Resnica je, da je v ospredju boj za moč, vladajoče elite pa potem uporabljajo legije novinarjev, ‘strokovnjakov’, aktivistov, trolov na družabnih omrežjih in naivnih borcev za boljši svet, da gradijo konsenz za vedno hujše pritiske na globalne konkurente ali države, ki imajo na voljo kakšno surovino, ki si jo globalni imperij boleče želi. Včasih pride do vojne s tanki in letali in z ognjemetom eksplozij, večinoma pa je na delu dobro staro obleganje, kar gospodarske sankcije v resnici so. Cilj je izstradati nasprotnika. Ne, ne tistih, ki imajo oblast, kajti tisti so dobro zavarovani, ampak navadne ljudi, ki nimajo ničesar, s čimer bi se lahko branili. Potem pa seveda taisti, ki uvajajo sankcije, razlagajo o človekovih pravicah in ponujajo humanitaro pomoč. Žalostno.

Še nekaj je zelo pomembno. Da bi ta igra delovala, da bi jo sprejelo domače prebivalstvo, je le tega treba vedno znova prepričati, da je nasprotnik izoliran. Še več, tudi nasprotnika je treba prepričati, da je izoliran, sam na svetu, da se samo njemu godi nekaj strašnega, da nima nikogar, ki bi mu lahko zaupal. Zato vam poročila servirajo tako, kot jih. En teden je na vrsti Belorusija in ‘strokovnjaki’ vam razlagajo, kako je Lukašenko zadnji diktator v Evropi in da je tik pred tem, da ga množice odnesejo s prestola, naslednji teden vam sveto trdijo, da bodo privrženci Navalnega zrušili Putinovo oblast, tretji teden se osredotočijo na Kitajsko, ki da Ujgure zapira v koncetracijska taborišča in nad njimi izvaja genocid, četrti teden je na vrsti Venezuela, kjer ljudje stradajo, ker ‘komunisti’ nočejo zapustiti oblasti in ‘večini’ dovoliti, da si za predsednika izbere opozicijskega voditelja. In tako naprej. Nenehno. Kot vrtiljak. Vedno znova iste zgodbe, o tem kako je Rusija izolirana, kako je Kitajska svetovna grožnja, kar da zdaj spoznava ves svet, kako se mora Iran vrniti v ‘mednarodno skupnost’. Pri tem ne povedo, da ta tako imenovana mednarodna skupnost ni nič drugega, kot ZDA in zavezniki. Vse druge preprosto naredijo nevidne. Kakor naredijo nevidne podpornike Lukašenka v Belorusiji. podpornike oblasti v Iranu in tkao dalje po spisku. Če ne mislite pravilno, vas ni, ali pa vas razglasijo za plačane trole.

Propaganda deluje. Pred leti večina Američanov ni imela negativnega mnenja o Kitajski, zdaj ga ima. Podporniki ameriške demokratske stranke so povsem ponoreli in so polni gneva do Rusije. To je toliko lažje, čim dlje se nahaja tarča propagande. Recimo, kljub skorajda totalitarni enotnosti medijev glede Covid-19 in cepiv, ogromno ljudi ostaja skeptičnih. Mnogo manj jih je skeptičnih do poročil o tem, da Kitajska že leta dela na uničenju Ujgurov (ki jih je vsako leto več!).

Odgovor na vse to je izklop propagandnih medijev in iskanje drugih virov novic. Odgovor je tudi povezovanje, prijateljstva z ljudmi v državah, ki so tarča ameriške zunanje politike. Mar vam mora zares o vsem, kar se dogaja po svetu, predavati ameriška liberalna elita, skrita v njihovih velikih medijskih institucijah, kot so The New York Times ali CNN? A res ne bi bilo boljše, da mogoče o tem, kaj se dogaja na drugi strani sveta, vprašate koga, ki tam živi in ki ga, zanimivo, ti taisti mediji nikoli ne dajo v ospredje, ker govori drugače, kot oni? A se vam zdi, da ste svetovljani, če berete samo knjige, ki do vas priromajo skozi velike centre v ZDA in v Evropi? Saj ni tako težko. Svet je vedno bolj povezan.

Za zdaj. Bojim se, da nam bodo v imenu boja proti ‘lažnim novicam’, kmalu otežili komunikacijo. Ampak, dokler še lahko, jo kar izkoriščajmo.