Ni bilo treba dolgo čakati na odgovor na pridige predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen o spoštovanju človekovih pravic v Turčiji. Lahko bi rekli, da je šlo za diplomatski zdrs, lahko bi tudi rekli, da ima čisto uradno predsednik Evropskega sveta Charles Michel prednost, lahko pa si mislimo tudi, da so Turki Evropski uniji pokazali, kako neprijetni utegnejo postati odnosi, če se ne bo otresla svojih vzvišenih pridig in Turčije vzela kot enakopravnega partnerja.
Ob tem se ni treba zatekati v moraliziranje, kako nedemokratična je Turčija in kako napačen korak je odstop od Istanbulske konvencije. Dejstvo pač je, da Turčija ni šibka država in da jo vodi človek, ki ima ogromne ambicije, kar je že dokazal z vmešavanjem v sirsko vojno, z vpletanjem v Libijo in s podporo Azerbajdžanu v vojni proti Armeniji. Preprosto, Turki bodo branili svoje interese in če bo tako pač naneslo, bodo Evropski uniji tudi škodovali, lahko pa da bodo ubrali enako pot kot Rusija, ki EU sploh ne jemlje več resno.
Če smo že pri Rusiji, še sreča za EU, da se ta obisk ni končal s takšnim ponižanjem, kot se je v Moskvi to zgodilo visokemu zunanjepoliitčnemu predstavniku Borrellu, saj so ga ruski diplomati pričakali na nož. No, vsa napačnost politike povezave do Rusije je že obrodila številne negativne sadove. Prav zdaj se kolone ruskega vojaštva valijo proti ukrajinskim mejam, kar je jasen signal zahodu, da bo v primeru ukrajinskega napada na Donbas posredovala in bo, to je skoraj gotovo, tudi zmagala v tej vojni. Pa bi lahko bilo drugače in bi tudi za vse Evropejce bilo koristno, če bi bilo več sodelovanja in manj brezglavih obtožb, pritiskov in groženj s sankcijami.
Ob vsem tem se lahko le čudimo, kam se je izgubila diplomatska spretnost. Vsekakor je Turkom treba marsikaj povedati, jih opozoriti na njihove stranpoti in jim jasno dati vedeti, da bomo pred njihovimi ambicijami ščitili Grčijo, vendar pa bi se to lahko zgodilo za zaprtimi vrati. Vzvišeno govoričenje, bolj kot izgradnji konstruktivnih odnosov, namenjeno domači javnosti, pač ne prispeva k dobrim odnosom. No, potem tudi pride do takšnih spodrsljajev, ko za predsednico Evropske komisije preprosto zmanjka stola.
Čas bo, da se vladajoče elite, tiste na državni ravni in one na ravni skupne povezave, začnejo obnašati drugače, sicer bomo kmalu obkroženi s sovražniki. A je res treba rušiti odnose z Rusijo, s Kitajsko, s Turčijo, itd … A nam ne bi bolj koristila zmerna zunanja politika, ki bi iskala skupne točke in umirjala odnose?
Jinov svet 