Mnogi s svobodo govora opravičujejo najbolj nizkotne poglede in niti sram jih ni, ko celotne skupine ljudi označujejo za manjvredne, pri tem pa kažejo obupno neznanje.

Norma Brščič je kot voditeljica v oddaji Faktor na televizijski postaji TV3 izrazila nekaj res neprimernih pogledov, ko je temnopolte označila za lene in neumne in ko se je poglabljala v judovske zarote, kot da bi živeli v letu 1933. S tem si je prislužila kazensko ovadbo Društva novinarjev Slovenije in na koncu je pritisk postal tako močan, da je odstopila kot voditeljica.

Seveda se je ob tem počutila poklicano, da svoje dejanje obrazloži in sebe predstavi kot žrtev. Da, niso žrtve prebivalci Afrike, ki še zdaj trpijo za posledicami kolonializma in so v nekaterih državah še vedno odvisni od nekdanjih kolonialnih metropol, ki se odkrito vmešavajo v njihove notranje zadeve, žrtve so vsi tisti, ki jih označujejo za manj inteligentne in lene. Ali tako nekako si to predstavlja Norma Brščič.

Res je, ne vodim več Faktorja. Razlog za to je pogrom državnih institucij. Ko sem se odločala za voditeljstvo, sem izhajala iz podmene, da nismo več v komunizmu in da je svoboda govora ustavno varovana pravica. Po 3 mesecih vodenja sem ugotovila, da temu ni tako in da smo globoko v totalitarizmu. Ker sem izustila resnico o tem, da je Afrika celina brezupa in da je to morda posledica kognitivne prikrajšanosti Afričanov in njihovih ne ravno zglednih delovnih navad, so se name spravili inšpektorat za medije, AKOS, policija, tožilstvo, DNS in nekakšna skupnost Afričanov v Sloveniji, karkoli že to pomeni. V oddaji, ki je bila namenjena razpravi o svobodi govora, sem navedla več svetih krav, o katerih se ne sme govoriti. Ena izmed njih je razvojna zavoženost Afrike in vloge Afričanov pri tem. Pogrom, ki se je post festum izvršil nad menoj, je samo potrdil mojo tezo, da svobode govora pri nas ni in da velja t.i. represivna toleranca, kar pomeni, da v kolikor se giblješ znotraj gabaritov levičarskega diskurza, je dovoljeno vse ( Slovenci so ene zaplankane živali; spet bo treba napolniti Hudo jamo; še premalo smo jih; klerokatolibanske pi**e, je*o vam pas mater, Slovenci …) Če pa se zoperstaviš temu levičarskemu diskurzu, opozoriš, da uvoz oglječrnih programerjev, kirurgov, inženirjev in jedrskih fizikov Sloveniji samo škodi, si deležen obtožbe razpihovanja rasnega sovraštva, čeprav zgolj navajaš dejstva. Preziram politično korektnost in sajenje rožic, hkrati pa medijski hiši TV 3 d. o. o. ne želim povzročati težav, zato sem prenehala z vodenjem.

Afrika seveda že kar nekaj časa ni samo celina bede in obupa, ampak beleži kar nekaj zgodb o uspehu, a tisti zaslepljeni z veličastjem imperialnih velesil, ki se še danes kitijo z oropanim bogastvom, tega seveda ne morejo in niti nočejo videti. Res je, da gre za najmanj razvito območje našega sveta, toda celotno celino označevati kot celino brezupa kaže na obupno neznanje. Prav tako je skrajno nepravično Afričane, ki seveda niso neka enotna skupnost, ampak so pripadniki različnih etničnih skupin, označevati za lenuhe. Dobro bi bilo, če bi se ljudje poučili, kako negativno vlogo v nekaterih državah še vedno igra Francija, koliko so velike sile prispevale k razvojnim napakam in koliko dobrih afriških voditeljev je umrlo ali izgubilo oblast, ker so za svoje ljudi hoteli narediti nekaj dobrega. Ne, nismo vsega slabega v Afriki krivi Evropejci, ampak svojega negativnega vpliva se moramo vseeno zavedati.

To me spominja na odlično delo Adam Hochschilda, Duh kralja Leopolda, o belgijski nadvladi v Kongu. Tam se je ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja pokazala vsa neusmiljena brutalnost evropske civilizacije. Milijoni so umrli, da je lahko belgijski kralj bogatel. Medtem, ko so prebivalci Konga garali za preživetje in ob tem umirali, so njihovi tuji gospodarji uspevali na njihovih žuljih. Lahko si predstavljamo, da je bilo med njimi veliko takšnih, ki so Afričane imeli za lenuhe, čeprav so ti na stotine kilometrov daleč peš nosili tovor, potreben za širitev Leopoldove države. Afričan je garal, njegov belopolti gospodar pa se je sončil in si pri tem verjetno mislil, da je vse sam ustvaril.

Nekaj podobnega vidimo v naših časih v Evropi in Severni Ameriki, kjer migranti iz revnih držav opravljajo najslabša in najtežja dela, medtem ko jih del domačega prebivalstva srdito sovraži, zastrupljen s strani nacionalističnih politikov, ki si na tak način povečujejo podporo. Da je stvar še hujša, se migrantom pripisuje to, da kradejo delovna mesta domačemu prebivalstvu in da obenem ne delajo nič in živijo od velikodušne socialne pomoči. V nekaterih puhlih glavah je pač istočasno mogoče oboje.

Kdorkoli si misli, da gre ljudem, kot je Norma Brščič za svobodo govora, se moti. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi ne neki slovenski televiziji imeli oddajo, v kateri bi Arabci razpravljali o vseh zločinih evropske civilizacije, belopolte označevali za primitivne in krvoločne ljudi, ki ne znajo drugega, kot ropati šibkejše od sebe. A bi politična desnica to dopustila? Ne bi zagnala neverjetnega hrupa, da je treba to preprečiti?

Številni tako imenovani borci za svobodo govora si želijo, da bi lahko sami govorili vse, kar jim pade na pamet, medtem ko svojim nasprotnikom tega nikakor ne bi dopustili. Sam trdim, da je svoboda govora še kako pomembna, vendar pa modri ljudje vedo, da ni treba reči vsega, kar ti pade na pamet in da med kulturnimi ljudmi rasizem ali sovraštvo do katerekoli religije nima nobenega mesta. Velja seveda za politično desnico in levico, za Normo Brščič in tiste iz socialističnih krogov, ki recimo duhovnike kar povprek obtožujejo pedofilije.

Ne bomo dobro končali, če bomo preveč prostora puščali ljudem, ki ne znajo drugega, kot širiti sovraštvo in deliti ljudi na te in one, prave in napačne. in pri tem izhajajo iz neznanja in vzvišenosti lastnega položaja.