Odnosi med Rusijo in ZDA so zapleteni in sovražni in težko je temu reči kaj drugega, kot hladna vojna. Za razliko od prve hladne vojne, tiste med Sovjetsko Zvezo in ZDA, pa je za to značilno predvsem pomanjkanje spoštovanja s strani ameriških elit. Te namreč še vedno živijo v prepričanju, da so ZDA zmagale v prvi hladni vojni in da je Rusija šibka država, ki z njimi ne more tekmovati.
V sredo je ruski zunanji minister Sergej Lavrov v pogovoru za rusko državno televizijo opozoril, da se utegnejo razmere zaostriti do točke, ko bo slabše kot za časa hladne vojne, če bodo ZDA še naprej zavračale vzajemno spoštljiv dialog. ‘Med hladno vojno so bila huda trenja in pogosto je prišlo do tveganih kriznih situacij, ampak tedaj je tudi bilo medsebojno spoštovanje,’ je povedal ruski zunanji minister in opozoril na pomanjkanje le tega.
Vzvišen odnos Washingtona do Rusije bi utegnil privesti do neljubih posledic. Dokler se vojna vodi na informacijskem in gospodarskem področju, se resnici na ljubo ne more zgoditi nič dramatičnega. Toda, v trenutku ko bodo ZDA posegle po vojaški sili in prestopile kakšno rusko rdečo črto, lahko čez noč končamo v hudi globalni krizi. Ruska država ima dovolj sredstev, da lahko resno prizadene ZDA in njihove zaveznike, prave, totalne vojne pa brez malodane popolnega uničenja severnega dela našega planeta tako ali tako ne bi bilo, zaradi česar je ta izključena. Očitno je, da so v Moskvi potegnili vsaj dve rdeči črti. Eno v Belorusiji, drugo v Ukrajini. Napad ukrajinskih vojsk na Donbas bi pomenil rusko vojaško intervencijo. Nedavni veliki premiki ruskih vojaških sil in manevri v bližini ukrajinskih meja so dokaz, da je temu res tako. V Belorusiji se je Moskva postavila na stran predsednika Lukašenka in obe državi poglabljata svoje obrambne vezi. Seveda, premik NATO sil v Belorusijo bi sovražne čete nevarno približal sami ruski prestolnici.
Nazaj k spoštovanju. Ameriške elite, ne le politične, so še vedno prepričane, da jim pripada hegemonija nad vsem planetom. Še več, kljub rasti Kitajske imajo občutek, da se še lahko spopadejo s svojimi konkurenti in zmagajo. Rusije tako ali tako ne jemljejo preveč resno, ne glede na ogromen ruski jedrski arzenal in nova orožja, ki prekašajo svoje ameriške ekvivalente. Toda, zdi se da v Washingtonu še vedno z dovolj resnosti ne jemljejo niti kitajskega kolosa. Nevarnost pri tem je, da bodo Američani v nekem trenutku začeli večjo vojno proti obema svojima globalnima konkurentoma, v upanju da lahko z nasiljem ohranijo svojo nadvlado. No, res je tudi, da jih lahko v takšno drastično dejanje spodbode tudi strah pred Kitajsko, ki je po kupni moči že prvo gospodarstvo sveta in katere obrambne sposobnosti se skokovito povečujejo.
Če mislite, da gre tukaj za nasprotje, se motite. Čisto mogoče je nihati med vzvišenim precenjevanjem lastnih moči in zaničevanjem svojih sovražnikov na eni strani in med bolestnim strahom pred temi istimi sovražniki na drugi strani. Poglejte si le odnos do Rusije, ki jo hkrati slikajo za propadajočo in bedno državo in za največjo vojaško grožnjo, proti kateri se je mogoče boriti le z nenehnim povečevanjem lastnih vojaških kapacitet in premikanjem čet proti ruskim mejam.