Malo bolj pozornim ne bo ušel rahlo komičen vidik obiska Svetlane Tihanovske v Sloveniji. Tihanovska, ki jo zahodni mediji predstavljajo za vodjo beloruske opozicije in ki se bori za svobodno in demokratično Belorusijo, popolnoma vključeno v zahodne integracije, kajpada, se je srečala z zunanjim ministrom naše države in s predsednikom vlade, ki skupaj s stranko, iz katere izhajata, vedno bolj tiščit Slovenijo v vzhodni blok skupaj s Poljsko in MadžarSko. Na kratko, med države, ki počasi zapuščajo pota zahodne liberalne demokracije.

A dlje kot do tega seveda slovenski novinarji ne bodo šli, saj je Tihanovska, podobno kot Juan Guaido v Venezueli, postala projekt zahodnih elit za spodkopavanje trenutne oblasti v sovražni državi. Seveda to nima nobene zveze z demokracijo in svobodo, vse pa z geopolitičnimi interesi. Belorusija je le še eno bojišče med zahodom in Rusijo. Pri tem je popolnoma nepomembno, kdo je v resnici zmagal na lanskoletnih volitvah v Belorusiji. Tudi če bi res zmagal Lukašenko, zahodni mediji in politiki tega pač ne bi priznali.

O tem, kdo je bil resničen zmagovalec predsedniških volitev v Belorusiji, je seveda zelo težko soditi. Predsednik Lukašenko je na oblasti že zelo dolgo in je ves sistem prilagodil svoji vladavini. Prepričani smo lahko, da nima takšne podpore, kot so jih pokazali uradni rezultati volitev. Toda, tudi Tihanovska ni mogla zmagati s takšno prednostjo, kot to sama trdi, sicer bi se režim že zdavnaj zrušil. Ne glede na to, da so varnostne sile trdno na strani predsednika. Ne, najbolj verjetno je, da je Belorusija razklana in da je ta razkol večji kot nasprotje med Lukašenkom in opozicijo. Ta razkol je seveda povezan z dolgoročno usmeritvijo beloruske države. Nekateri bi želeli na zahod, drugi na vzhod. Podobno kot v sosednji Ukrajini obstaja nevarnost državljanske vojne, a tistim, ki se v imenu svojih interesov igrajo z usodami držav, je to seveda popolnoma vseeno.

A nazaj k Tihanovski. Ena njenih najpomembnejših podpornic je poljska država. Da, tista poljska država, ki obrača hrbet liberalni demokraciji in v imenu konservativne ideologije vedno bolj omejuje pravice žensk. To je tudi poljska država, ki je pripravljena uporabiti policijo proti protestnikom, seveda pa nikakor v takšni meri, kot to počnejo v kakšni Franciji. V vsakem primeru pa na podoben način, kot beloruski režim.

Si predstavljate, da zdaj ta poljska država zagovarja svobodo in demokracijo, ko doma povsem očitno le to vedno bolj omejuje? Da, takšna je narava mednarodnih odnosov in dvoličnost je eden temeljih kamnov dobre zunanje politike.

Kaj bo s Tihanovsko? Nič. Podobno kot Juan Guaido v Venezueli, ni več pomembna za razvoj dogodkov v svoji državi. Lukašenko je pač preživel proteste in nasloni se lahko na vzhodno sosedo, ki vedno težje prenaša nenehne napade s strani svojih zahodnih partnerjev. Ruski predsednik Vladimir Putin je jasno dal vedeti, da obstajajo rdeče črte, ki jih zahod ne sme prestopiti, če noče tvegati boleče reakcije. Belorusija je ena takšna rdeča črta in ruska država bo posredovala in ne bo dovolila, da se sovražnik za nekaj sto kilometrov približa Moskvi. Druga rdeča črta, ki jo je zahod že zdavnaj prestopil, se je nahajala v Ukrajini, kar je tudi sprožilo tamkajšnjo državljansko vojno in rusko aneksijo Krima, iz Moskve pa pošiljajo jasne signale da bodo vojaško posredovali, če si bo oblast v Kijevu drznila napasti Donbas. K sreči so ta signal v Kijevu in v Washingtonu, ki je pravi gospodar Ukrajine, vendarle razumeli in smo se ognili nekaj zelo vročim trenutkom na vzhodu Evrope.