‘Vedno sem verjel, da je zmernost v političnem prostoru dragocena. Zdaj pa je sploh postala zelo dragocena dobrina. Potrpežljivost, strpnost, tudi takrat, ko si silovito, morda surovo, celo žaljivo napaden,’ je v pogovoru za časnik Večer povedal predsednik republike Borut Pahor in z njim se seveda gre strinjati. V časih, ko skoraj vsak meni, da lahko reče vse, kar mu pade na pamet, ne glede na posledice, je strpnost zelo pomembna. Drugače grozi celo nasilje.

Toda, mar je to neka univerzalna resnica, je sodelovanje vedno na mestu, je potrpežljivost vedno prava pot naprej? Tudi, če v družbi obstajajo sile, ki želijo s sovraštvom in pohlepom uničiti same temelje politične ureditve in jih nadomestiti z nečim novim, nečim zelo zloveščim?

Bolj radikalno usmerjen del politične levice ne prenese Boruta Pahorja in to ni nekaj od včeraj. To ni samo posledica njegove spravljive drže do vsakokratne vlade, tokrat Janševe, ampak že njegovega značaja. Gospod predsednik se pač želi na vsak način približati navadnemu državljanu. Njegova predvolilna kampanja, v kateri je opravljal razna dela, ni bila nikakršno presenečenje. Prav tako to ni njegova aktivnost na družabnih omrežjih. Kar Pahor počne je to, da uresničuje svojo vizijo tega, kaj bi predsednik republike naj bil. Predvsem simbolna figura, nekakšen monarh brez večjih pooblastil, ki povezuje vse in ki se vsem želi približati. Seveda, slovenska politična ureditev je tudi v resnici bila tako zasnovana. Predsednik republike je le nadomestek za kralja v kakšni evropski monarhiji. Pravi vladar države je v resnici predsednik vlade, predsednik republike pa ima v rokah nekaj moči, ki pa je ne more zlorabljati in ki je v resnici dokaj omejena.

Pahorju se njegov drugi mandat počasi izteka. Volitve bodo ob koncu naslednjega leta. Ni pričakovati, da bi v tem času še spremenil svojo držo. Saj tudi sam napoveduje, da je ne bo. In morebiti ima prav.

Če bi se pa v celoti predal zahtevam, bi odstopil od svojega načelnega stališča, da je sodelovanje moje videnje predsedovanja državi. Vlado imenuje parlament. Parlament je sprejel odločitev o imenovanju vlade in to odločitev spoštujem. V parlamentu se diskutira o vladni politiki. Seveda se tudi jaz lahko izrekam o vladni ali drugih politikah, vendar sem zadržan in ta princip tako imenovane institucionalne zadržanosti bo pri meni ostal. Razumem pričakovanja ljudi, vendar vam moram povedati še eno stvar. Mislim, da lahko rečem sto stvari, toda če ostane pri tem, da je narobe to, da z vlado Janeza Janše sodelujem, in dokler ne bom rekel, da te vlade ne sme več biti, nobeno drugo stališče razen tega ne bo zaleglo … Jaz pa o tem, ali ta vlada mora biti ali ne, ne odločam, odloča državni zbor. Dokler ta vlada bo, bom z njo sodeloval, o tem naj ne bo dvoma.

Kaj bomo pridobili, če bo tudi predsednik republike postal oster kritik predsednika vlade? V resnici ničesar in to je problem vseh teh pozivov, da se morajo vsi distancirati od trenutne vlade in zahtevati njen odstop in predčasne volitve. Toda, dokler predsednik vlade lahko v parlamentu zbere večino, oziroma dokler ni dovolj poslancev pripravljenih na nove volitve, bo pač vladal. Kritika predsednika republike tega ne bo spremenila. Prav tako učinka ne bodo imela nenehna negativna poročila v medijih. Še protesti ne, tudi če se sprevržejo v nasilje. Razen če kdo računa na nasilni prevrat.

Razklanost v Sloveniji je zelo globoka. Res je, da lahko njene vzroke iščemo v dogodkih pred stoletjem in pol, v času med vojnama, med vojno in po vojni, toda predvsem delovanje ene politične stranke v času samostojne države jo je zelo poglobilo. Je v takšnih razmerah res modro raztrgati še preostanke fasade naše skupnosti? Vedno sem bil skeptičen do tega, da morajo prav vsi ljudje izraziti svoje politično mnenje. Športniki, umetniki, intelektualci, gostilničarji in tako dalje. Ker, v resnici ničesar ne spremenijo. Ko se oglasijo, se le razvrstijo v ta ali oni tabor in nič posebnega se ne spremeni na razmerju sil, le da odpade še nekaj, kar bi naj družbo držalo skupaj, ne glede na politične razprtije.

Strinjam se, da Janševa vlada Slovenijo vodi po napačni poti in da njihovi partnerji, predvsem NSI (SMC iN DeSUS sta že politično mrtvi) niso dovolj močni, da bi SDS zvlekli na pot normalne konservativne politične sile. To je vse zelo nevarno in končamo lahko s preslikavo poljskega ali madžarskega sistema. Ni se mogoče strinjati s predsednikom republike, ko ne deli ocen, da se pod to vlado ruši demokracija, ampak tudi rušenje institucij demokracije s strani opozicije ali s strani množic na ulicah nam ne bo koristilo. Navsezadnje do volitev ni več tako dolgo in mnogo bolj racionalna, predvsem pa zmerna pot je priprava ustreznih programov političnih strank, zbiranje primernih kadrov in prepričevanje državljanov, da na volitvah podprejo spremembo.