Domovina se širi v svet tiskanih medijev

Danes sem v poštni nabiralnik dobil brezplačni oglasnik novega tednika Domovina, ki ga izdajata Iskreni.net in Domovina.je. S tem je spletni projekt Domovina naredil korak v svet tiskanih medijev. Brezplačni izvod je le oglas za nov tednik, ki bo v prihodnje plačljiv in ki bo izhajal na bolj kvalitetnem papirju in v večjem obsegu.

Seveda se ob tem vsak poznavalec slovenske politične in medijske scene malo zdrzne, saj se spomni na brezplačnike, ki jih je neka politična stranka v preteklosti uporabljala za napade na svoje politične nasprotnike. Brezplačnike, ki so potem izginili in ki so jih nadomestili spletni projekti in vojske aktivistov na družabnih omrežjih. Toda, v tem primeru se zdi, da gre za drugačno zgodbo, za iskreno željo razširiti vpliv že obstoječega projekta in ne za muho enodnevnico.

Že hiter pregled brezplačnega izvoda Domovine pokaže, da gre za konservativni medij in iz tega je mogoče sklepati, kakšna bo tudi v prihodnje njegova vodilna tema. To ne preseneča. Domovina je že na spletu zelo naklonjena NSi in podpira trenutno vlado, čeprav se tu in tam, zelo redko, vanjo prikrade kakšna kritika stranke SDS in njenega voditelja. To ne pomeni, da gre za strankarski medij. Prej, da gre za ideološko usmerjen medij, ki mu je NSi ideološko pač najbližje. Tudi podporo vladi je mogoče razložiti z željo ustvarjalcev, da prav ta vlade izvede tiste reforme, za katere menijo, da so potrebne in prepreči premike v družbi, za katere mislijo, da so škodljivi.

V preteklosti je Domovina objavila nekaj mojih tekstov in redno tudi sodelujem pri ocenjevanju uspešnosti vlade in posameznih politikov, tako koalicijskih, kot tudi opozicijskih. Ob tem včasih napišem kakšno pripombo, spet drugič ne. Opažam, da se moje mnenje močno razlikuje od povprečnih ocen sodelujočih v ocenjevanju. To ni le posledica ideoloških razlik, saj sam navsezadnje pri marsičem (predvsem na gospodarskem področju) bolj spadam na socialistično levico, ampak tudi pristopa k ocenjevanju. Na vprašanje, kdo je bil v preteklem obdobju politično najbolj uspešen, odgovarjam na podlagi tega, kako uresničuje svoj program (tudi če se s tem programom ne strinjam), kakšno podporo pri tem uživa (SDS je že zelo dolgo zelo uspešna pri tem), in tudi kako uspešna je pri prevzemanju ključnih vzvodov moči v državi. Tako lahko nekomu dam dobro oceno, a si o njem osebno mislim vse najslabše. Bojim se, da marsikdo politiko ocenjuje samo na podlagi lastnih interesov, torej da želi svojim dati najboljšo oceno in tudi na podlagi želja, ne pa na podlagi neke poglobljene analize.

Kakorkoli, jasno je, da imam do Domovine določene simpatije in ji želim uspešen razvoj, a imam tudi kar nekaj zadržkov do ideologije, ki jo vodi. S tem ni nič narobe. Vsak ima svoje vrednote in poglede na svet in zaradi tega nisem pripravljen kar tako na slep, koga obsojati. Rok Čakš, urednik spletne Domovine, se mi je vedno zdel sposoben gospod, ki pač svet razlaga na podlagi svojih bolj konservativnih pogledov. O odgovornem uredniku tiskane izdaje Domovine, o Tinu Mamiću, nimam ravno tako dobrega mnenja kot o Čakšu, a pustimo se presenetiti.

Slovenija potrebuje kvaliteten medij, ki bo predstavljal konservativni del slovenske družbe, a pri tem bi bilo dobro, da se ta medij ne bi spremenil v še en klon propagandnih projektov SDS-a, ampak da bi ubral bolj zmerno pot. Takšno, kakršno predstavlja Ljudmila Novak. Na žalost je kar nekaj znamenj, da se bo tudi Domovina radikalizirala, kar je sicer posledica zelo nezdravih trendov v slovenski družbi. No, če smo pošteni, so trendi dobro vidni po vsem zahodnem svetu in niso omejeni samo na politično desnico, ampak so zelo močni tudi na politični levici. Mogoče je vse to posledica močnih družabnih omrežij in prevlade aktivistov v medijih, mogoče največji delež krivde leži pri populističnih politikih, ki verjamejo, da bodo s sejanjem sovraštva in razdorov še največ pridobili, a to je tema za kakšen drug tekst.

Vesel sem, da tiskani tednik Domovina ne bo brezplačnik in da ga bo v prihodnje v poštni nabiralnik dobil pač le tisti, ki ga bo tudi plačal, torej tisti, ki ga tudi želi.