Na nek način je nova hladna vojna med ZDA na eni in Rusijo in Kitajsko na drugi strani že v teku. Toda, ob tem je dolgo obstajalo upanje, da se vsi ameriški zavezniki ne bodo kar tako pustili vpreči v ta globalni spopad. Na žalost se kažejo znamenja, da je to upanje bilo lažno in da se bo svet razdelil v dva velika bloka.

Osnove niso zapletene. ZDA so po propadu Sovjetske Zveze postale hegemonialna sila in so razširile svoj imperij na vse konce sveta. To je bil zaključek dolgotrajnega procesa. Najprej so se ZDA silovito gospodarsko razvile, v drugi svetovni vojni pa so se izognile uničenju na svojih tleh, medtem ko so njihovi poglavitni tekmeci silovito trpeli. Skozi hladno vojno so Američani še imeli močnega vojaškega in ideološkega nasprotnika, a po propadu sovjetskega eksperimenta, se je to obdobje končalo in Washington je pridobil status edine preostale velike sile.

Toda, to ni moglo trajati večno. Ironija usode je hotela, da so v boju proti Sovjetski Zvezi Američani sami pomagali ustvariti svojega naslednjega tekmeca. Kitajska je veliko pridobila s tem, da je Washington v njih videl protiutež Sovjetom in da je zanje odprl svoje tržišče in jim pomagal z investicijami. Dolga zgodba na kratko, Kitajska je tudi zaradi tega, predvsem pa zaradi ustreznih reform, postala največje gospodarstvo na svetu in še naprej raste. Počasi seveda ob kopici denarja, ki je na voljo, ob tehnološkem napredku, sledi tudi njen vojaški stroj. V nekaj desetletjih bo, če se bo ta trend nadaljeval, prekosil tudi Američane.

Po drugi strani propad Sovjetske Zveze ni prinesel uničenja Rusije, četudi je največji državi na svetu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja šlo sila slabo. A s prihodom Vladimirja Putina se je ruska država znova postavila na noge in je kljub zunanjim pritiskom zelo trdna, tako gospodarsko, kot tudi vojaško. Seveda moderna Rusija ni primerljiva z nekdanjo Sovjetsko Zvezo, saj ne premore več imperija, kakršnega so imeli Sovjeti, nikakor pa ni zanemarljiva sila, še posebej ne zato, ker poseduje najsodobnejšo vojaško tehnologijo, dovolj orožja za množično uničevanje, prav tako pa vse resurse, da lahko poganja svoje gospodarstvo in jih še izvaža po svetu.

V Washintonu se zavedajo, da je obdobje njihove globalne prevlade malodane pri kraju in da jih bo, če ne bodo ničesar naredili, v prihodnosti nadomestila Kitajska. To lahko sprejmejo, ali pa se odzovejo z bolj agresivno zunanjo politiko in skušajo omejiti rast svojega poglavitnega konkurenta. Prav tako se zavedajo, da je Rusija še kako nevaren tekmec in da morajo tudi njih omejiti in jim preprečiti širjenje vpliva na območja, ki si jih zdaj lastijo Američani.

Interesi vodijo zunanjo politiko ZDA, medijska propaganda o boju za svobodo, demokracijo, o kršenju človekovih pravic na Kitajskem in nevarnosti ruskega vmešavanja v politične procese zahodnih držav je le pravljica za bedake. Navsezadnje nihče ne uvaja sankcij proti Izraelu, kadar z brutalno silo obračunava s Palestinci in cele družine meče iz njihovih domov, so pa mnogi zelo glasni, ko brez pravih dokazov kitajsko državo obtožujejo zatiranja Ujgurov v pokrajini Sinkiang.

Zrušiti kitajsko ali rusko oblast postaja vedno manj verjetna možnost, prav tako vedno manj delujejo politike poglabljanja nacionalnih in verskih razlik in rušenja obeh držav od znotraj. To smo videli na primeru Hong Konga. Še več, celo z barvnimi revolucijami je težava, kadar so države preblizu nasprotniku, kakor recimo v primeru Belorusije. Zaradi tega se zdaj novači zaveznike za novo hladno vojno in ustvarja prostor, v katerem bodo ZDA ohranile svoj primat in kamor Kitajci in Rusi ne bodo imeli dostopa. To tudi pojasnjuje, od kod takšen pritisk na Nemčijo, da se odpove projektu Severni potok 2. Čim manj je trgovine z Rusijo ali Kitajsko, večja postane odvisnost od ZDA. V tem primeru bodo seveda prav Američani tisti, ki bodo največ pridobili od prekinitve izgradnje plinovoda, saj bodo lahko Nemcem prodajali svoj plin. Za višjo ceno, seveda, kar bo nekoliko zmanjšalo konkurenčnost nemškega gospodarstva. Da ne govorimo o višjih izdatkih za obrambo in vsi vemo, kdo rad prodaja svoje orožje.

Neposredna vojna med ZDA, Rusijo in Kitajsko je izključena, saj bi pomenila nesprejemljivo raven uničenja v vseh teh državah. Vojna se bo torej vodila na drugih ravneh. Najprej na gospodarskem. Ker ne bodo mogli tekmovati s Kitajci, bodo Američani pritiskali na svoje zaveznike, da čim bolj omejujejo trgovino z njihovimi nasprotniki in se bolj vežejo na ZDA. Primer podjetja Huawei je poveden. Toda, ker je takšen premik, ki bo škodil prav tem zaveznikom, treba prodati prebivalstvu teh držav, bo v polnem teku tudi propagandna vojna. Od tod vse zgodbe o genocidu nad Ujguri ali o zastrupitvi Navalnega v Rusiji. Te zgodbe bodo prihajala redno in njihov namen bo prepričati večino, da sta Rusija in Kitajska nevarna sovražnika in da je bolj agresivna politika pravzaprav nujna.

Cilj ZDA bo ustvariti prostor, v katerem bodo sami prevladovali in iz katerega bodo izrinjeni njihovi tekmeci. Pričakujemo lahko, da bo svet v prihodnosti razdeljen. Seveda, to ne bo prineslo uničenja enega ali drugega bloka. Ne, hitrost razvoja in rast gospodarstva bosta odvisna od notranjih razmer, od sposobnosti vladajočih elit. Bo pa manj komunikacije in trgovine.

Gorje državam, ki se bodo znašle med obema blokoma in si bodo prizadevale za neodvisno politiko in bodo ob tem imele še to nesrečo, da bodo šibke. Postale bodo tarče operacij obveščevanih služb, katerih namen bo zamenjava vlad z bolj poslušnimi. Soočiti se bodo morale z gospodarskimi pritiski. Če bodo preveč trmoglavile, bo kje izbruhnil kakšen oborožen odpor, lahko pa bodo deležne tudi neposrednega vojaškega posredovanja. Američani bodo izvažali demokracijo, Kitajci pa socializem ali kaj podobnega. Prav manjše države, ki ne bodo trdno del enega ali drugega bloka, bodo postale vroča bojišča v novi hladni vojni.

Z obžalovanjem opažam, da se Evropejci ne bomo izognili tej katastrofi. Vladajoče elite, ne le politične, ampak tudi medijske, ne premorejo nobene sposobnosti resne analize tega, kaj se dogaja. Dovolj nas je, imamo zadosti močno gospodarstvo, da bi se lahko postavili v nevtralno držo in ognili sodelovanju v novi hladni vojni. Nismo tako neumni, da ne bi mogli videti skozi prozorne laži, ki jih iz ZDA širijo o svojih konkurentih. Ali pač?

ZDA bodo proti svojim konkurentom uporabile tri sisteme zavezništev. Evropejce proti Rusiji, Arabce proti Iranu in vzhodno Azijo, Avstralijo in morebiti tudi Indijo proti Kitajski. Sami preprosto niso več dovolj močni. To pomeni, da bo glavno breme tega spopada ležalo prav na ramenih prebivalstva teh treh območij. Če bi kdaj prišlo do vroče faze spopada, potem bodo tudi ta območja doživela največje uničenje. Seveda, v Washingtonu, Moskvi in v Pekingu bodo naredili vse, da ne dovolijo vojne na svojih tleh, a zavezniki so druga zgodba. So pač vedno lahko uporabljeni kot topovska hrana. Pomislite, kaj to pomeni za vas. V primeru vojne z Rusijo, bo največjo škodo utrpelo ozemlje od zahodne ruske meje pa vse do Nemčije in tudi Slovenije.

Sposoben politik v katerikoli evropski državi, celo na Poljskem, ki je tako polna rusofobije, bi se tega moral zavedati. Zavedati bi se moral nevarnosti in zavedati bi se moral, da to lahko preprečimo le s skupnimi močmi. Namreč, vsaka država zase je šibka in bo zelo hitro tarča zunanjega vmešavanja, gospodarske in informacijske vojne, barvne revolucije, atentantov in mogoče celo neposrednega vojaškega napada. Ampak skupaj, skupaj to Evropejci zmoremo in to je tudi v našem interesu.

A kot že zapisano, sem pesimističen. Bojim se, da je ta boj izgubljen in da se ničesar več ne da spremeniti. Politiki veselo uvajajo sankcije proti Rusiji in Kitajski in se potem čudijo nad povračilnimi ukrepi, novinarji pa širijo negativno propagando in pritiskajo na vse, ki si želijo miroljubnega sobivanja. Ta spopad ne bo šel mimo nas in mi bomo nosili največje breme. Upajmo, da bo samo gospodarsko in da večjih nevšečnosti, razen tega, da ne bomo mogli kupiti vseh kitajskih proizvodov in da bodo blokirani ruski mediji, ne bomo doživeli. Zna pa se zelo zaplesti in to je problem. Problem je seveda tudi ta, da bi bila politika odprtih vrat mnogo bolj koristna in bi nam omogočala hitrejši razvoj.