Skrajni čas je, da se Evropska unija začne obnašati kot neodvisna sila in se začne boriti za interese Evropejcev

Evropejci se vse preveč obnašamo kot province ameriškega imperija, hkrati pa si zaradi določenih zgodovinskih zamer in ideološke zaslepljenosti zapiramo vrata za sodelovanje s partnerji po svetu, vse kar nam je prej v škodo, kot v korist.

Po izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije, smo izgubili pomembnega parnerja, a priznajmo si iskreno, da tudi ameriškega trojanskega konja. Zdaj je manj razlogov, zakaj ne bi vodili resnično neodvisne politike. Vprašati se moramo na tem mestu, kakšni bi morali biti naši cilji.

Najprej, zagotoviti našo varnost. Države članice morajo slej ko prej ustvariti resnično delujočo evropsko vojsko, ki bo sposobna odgovarjati na izzive časa. To ne pomeni nujno, da moramo zapustiti NATO, pomeni pa, da mora ta vojska imeti dovolj sredstev in institucionalno moč, da lahko nastopa kot naš ščit, če se pojavi takšna potreba. Seveda je razumljivo, da v teh časih varnosti ni mogoče zagotavljati samo s tanki in letali, ampak je potrebno ogromno vlagati tudi v kibernetsko varnost in celo v zdravstveni sistem. Kriza s Covid-19 nam je to dokazala.

Nikoli ne bomo resnično dovolj močni, če ne bomo okrepili naših skupnih institucij, a tega nima smisla početi, če te ne bodo bolj demokratične. Kakor je zdaj, vlada huda zmeda. Skupne institucije so šibke, države članice vodijo svojo zunanjo politiko, državljani držav članic pa nimajo kakšnega posebnega vpliva, kako se naj vodi našo skupno hišo. Evropski parlament je vic. Potrebujemo večjo stopnjo demokracije in procese, preko katerih bodo državljani odločali o tem, kako naprej, ne pa da se bo v resnici odločalo na kdo ve kakšnih srečanjih voditeljev držav najmočnejših držav članic.

Potrebno je ravnotežje med centrom in državami članicami. Center mora biti dovolj močan, da nas lahko brani pred zunanjimi nevarnostmi in v zunanji politiki govori z močnim glasom, a mora biti ravno dovolj šibek, da ne more ogroziti samih držav članic.

Čas bi že bil, da se Evropejci zavemo, kakšno je resnično stanje v svetu. Živimo v času, ko se ameriška moč manjša, kitajska pa veča. Pred nami je bržkone nova hladna vojna. Ni v našem interesu, da se pustimo vpreči ameriškemu imperiju in postati topovska hrana v večji vojni. V našem interesu je, da se oddaljimo od te velike igre in si pustimo odprta vrata za sodelovanje z vsemi. Rusija mora biti naš partner na vzhodu, a da bi to dosegli, se moramo nehati vmešavati v njihove notranje zadeve in spodkopavati njihove interese. Belorusija je že dober primer prenaprezanja, ki ne more privesti do ničesar dobrega. Na kratko, potreben je velik sporazum, ki bo reguliral odnose med EU in Rusijo in nam obojim zagotovil mir in na široko odprl vrata za gospodarsko sodelovanje.

Kitajska je daleč proč, a dejstvo je, da je že prva gospodarska sila planeta, vojaška pa utegne postati prav kmalu. Govorimo o kakšnem desetletju ali najdlje dveh. Ni v interesu EU, da se igra trgovinske vojne proti Kitajski, samo zato ker se v Washingtonu bojijo izgube svoje prevlade. Podobno kot z Rusijo, se moramo s Kitajsko dogovoriti, kakšni bodo naši odnosi in kje so rdeče črte, ki jih ne ena, ne druga stran nikoli ne bo prestopila.

Turčija je pod Erdoganom postala ekspanzivna sila, ki bo prej ali slej potrkala na vrata držav zahodnega Balkana. Menim, da je že dolgo jasno, da ni več podpore turškemu vstopu v EU, zato je tudi s Turčijo potrebno najti modus vivendi. Pri tem se moramo zavedati, da ima EU na grbi nekaj velikih grehov, ki utegnejo odpreti vrata krepitvi vpliva drugih sil na Balkanu. Čas je za velike investicije v regijo in vključitev le teh v povezavo. Države kot so Kosovo, Srbija, BiH ali Albanija ne smejo več biti rezervoarji poceni delovne sile, ampak se morajo razviti in postati močnejše. Brez aktivne pomoči EU to ne bo šlo. In ne, prazne obljube ne bodo zadostovale!

Ko si bomo enkrat zagotovili složne odnose s svojimi sosedi in si omogočili čim več gospodarskega sodelovanja z raznimi državama po svetu, se moramo obrniti navznoter. Kar potrebujemo, je več tekmovalnosti. Začeti moramo vlagati v obširno preobrazbo. Potrebujemo boljšo infrastrukturo, večjo energetsko samozadostnost, ogromna vlaganja v razvoj novih tehnologij. Postati moramo vodilna sila na številnih področjih. Zelena nova pogodba mora biti del tega, a pri tem ne smemo narediti napake, da bi ob tem zmanjšali blagostanje naših državljanov. Če bomo namreč to storili, bomo prispevali k velikemu nezadovoljstvu in se bomo destabilizirali sami, na globalni ravni pa ne bomo mogli tekmovati s tistimi, ki bodo na tem področju bolj uspešni. Marsikdo se ne zaveda moči potrošniške družbe.

Za neodvisnost je potrebna tudi določena stopnja samozadostnosti. Čas je, da prekinemo z izvažanjem celotnih industrij in delovnih mest v države, kjer je delovna sila cenejša ali okoljevastveni standardi nižji. Enostavno se je, mimogrede, delati da si ekološko osveščen, če umazano industrijo preprosto izvoziš. Kriza s Covid-19 in s pomanjkanjem osnovnih zaščitnih sredstev nas je, upam, naučila da moramo imeti določene proizvodne kapacitete tudi doma. So industrije, ki jih moramo imeti doma in področja, na katerih ne smemo biti odvisni od drugih.

Mimogrede, sem spadajo tudi mediji, družabna omrežja, iskalniki, pametni telefoni, aplikacije… Bojim se, da se ne zavedamo dobro, kako enostavno je nove tehnologije zlorabljati za destabilizacijo, od znotraj in od zunaj. Čudno, glede na to, da prav zahod najbolj uprablja vse to, da destabilizira svoje nasprotnike, ne glede na pravljice o vmešavanju ruske države v ameriške predsedniške volitve leta 2016. Dejstvo pa je, da je to lahko prej ali slej uporabljeno tudi proti nam in glede na mogočno premoč ZDA na tem področju, nam mora biti jasno, kdo je največja grožnja. Seveda pa se bodo sčasoma na tem področju razvile tudi druge velike sile.

Na tem blogu sem in bom še v naprej zagovarjal močno in neodvisno Evropsko unijo, čeprav je res, da sem v teh letih doživel že marsikatero razočaranje in sem skrajno nezadovoljen nad zastojem pri demokratizaciji skupnih institucij. Nezadovoljen sem tudi s šibkostjo, ki jo tolikokrat izkazujemo ne le kot skupna domovina, ampak tudi kot posamezne države članice. Vedno sem tudi zagovarjal dobre odnose z drugimi državami po svetu in sem nasprotoval brezumni propagandi proti Rusiji, Kitajski, Iranu in kar je še tarč ameriškega imperija. Želim si pač, da se Evropejci ognemo konfliktom in da si odpiramo vrata poglobljenemu gospodarskemu in tudi drugačnemu sodelovanju. Seveda to ne pomeni, da moramo obrniti hrbet ZDA. Ne, le na novo moramo vzpostaviti naše odnose z njimi. Obnašati se moramo kot enakopraven partner, pri tem pa bo seveda vedno dobrodošlo vsakršno sodelovanje, ki bo služilo interesom obeh strani.

Boli me, ko vidim koliko potenciala ima naša stara celina in kako nesposobne so naše vladajoče elite, da ta potencial izkoristijo in nam vsem zagotovijo varnost in blagostanje. Upam, da se bo to spremenilo. Mogoče se bo, mogoče se ne bo, sam pa bom to vsekakor zagovarjal še naprej, kakor bom tudi zagovarjal miroljubno zunanjo politiko do naših sosedov in sodelovanje z drugimi velikimi silami.

2 thoughts on “Skrajni čas je, da se Evropska unija začne obnašati kot neodvisna sila in se začne boriti za interese Evropejcev

Komentarji so zaprti.