Doba vedno hujše cenzure

Pred dnevi so v Ukrajini prepovedali oddajanje treh opozicijskih tv kanalov, vse to ob podpori ameriškega veleposlaništva v Kijevu. Nobenih pozivov proti cenzuri ni bilo, ker bi naj ti opozicijski kanali pač delovali v korist Rusije in sejali dezinformacije. Potem je dovoljeno vse. V imenu svobode govora, seveda.

Niso samo Rusi tisti, ki jih je treba utišati. Britanski regulator Ofcom je tako včeraj odvzel licenco kitajski državni televiziji CGTN, z obrazložitvijo, da gre za televizijo pod nazdorom kitajske komunistične partije. To se je zgodilo malodane sočasno s tem, ko je britanska državna televizija BBC začela širiti še eno zgodbo o zatiranju Ujgurov s strani kitajske države.

Opazujemo lahko vedno hujšo cenzuro in poskuse, da se prepreči širjenje informacij, ki niso po godu vladajočim elitam. Pri tem je nepomembno, ali se neljube informacije širijo iz tujine, ali imajo svoje izvore doma. Družabna omrežja razne alternativne spletne strani in bolj glasne aktiviste te ali one politične barve vedno bolj izrinjajo na obrobje, ali jih celo aktivno brišejo. Ne konča se tu, saj smo priča tudi pogromom proti alternativnim družabnim omrežjim, kakršno je na primer Parler. Pričakujemo lahko celo, da bo še kakšno družabno omrežje, recimo rusko ali kitajsko, deležno podobne obravnave, morebiti celo blokade. No, resnici na ljubo je Rusija začela delovati zelo podobno, ko je sprejela zakonodajo, s katero lahko kaznuje družabna omrežja, če cenzurirajo njihove medije.

Vladajoče politične in medijske elite bi nas rade počasi vrnile v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so mnogo lažje manipulirale zavest večine državljanov. Velike medijske institucije, kakot BBC, The New York Times in CNN so širile informacije, ki so jih potem prepisovali po različnih manjši medijih, tudi v državah, kakršna je Slovenija. Ni bilo konkurence. Ni bilo ruske RT ali iranske Press Tv, ki bi jim mešala štrene. Ni bilo množice spletnih strani, ki so na dogajanje gledale iz drugačnega zornega kota. Internet še ni bil bolj pomemben od televizije.

Seveda to ne bo docela uspelo. Povsem ne more niti, če se države začnejo zapirati v digitalne trdnjave in graditi velike ‘kitajske zidove’, s katerimi bi blokirale medije, spletne strani, uporabnike družabnih omrežij iz drugih držav. Vedno se najde kakšna pot okoli. Je pa res, da bo političnim in medijskim elitam mnogo lažje, saj bo velik del prebivalstva pasivno požrl, da ne bo več mogel gledati ruske ali kitajske državne televizije, ali da ne bo imel dostopa do ruskega družabnega omrežja, da ne bo mogel več slišati nikogar iz držav, ki bodo označene za nasprotnike države, v kateri bo živel. Zaradi tega jih bo tudi lažje prepričati, da bodo podpirali politiko svoje države, kakršnakoli že ta pač bo.

Na tem mestu se moramo vprašati, kaj nam pripravljajo. Dejstvo je, da vladajoče elite ameriškega imperija grabi panika. Dobro lahko vidijo, da jim prevlada v svetu polzi iz rok. Nekaj morajo narediti, da to preprečijo. Seveda, lahko bi živeli v miru in dopustili, da se na vrh povzpne druga sila, ampak ko si enkrat navajen moči, jo težko spustiš iz rok.

Čisto preprosto je. ZDA imajo v svetu enega poglavitnega konkurenta, ki jih je v resnici gospodarsko že prehitel. To je Kitajska. Imajo enega vojaškega konkurenta, ki jih lahko uniči v tridesetih minutah, to je Rusija. Imajo še nekaj manjših nasprotnikov, ki so bolj trdoživi, kot bi pričakovali. Iran, Venezuela, Severna Koreja, Belorusija, na ta seznam se vedno bolj prebija tudi Turčija. Da je stvar še hujša: ker sami niso več sposobni premagati Kitajske ali Rusije, potrebujejo zaveznike in če se ti okrepijo, bodo sami začeli ogrožati ameirški primat.

Pomislite na Indijo. Kar ZDA počnejo z Indijo, je enako, kar so naredile s Kitajsko, ko jo jo podpirale v boju proti Sovjetski Zvezi. Na koncu je Sovjetska Zveza res propadla, ampak Rusija je obstala in jim je še vedno trn v peti, Kitajska pa je zrasla v gospodarsko velesilo in jim je zdaj nasprotnik. Če bo Washington podpiral New Delhi, potem se lahko zgodi, da bo na koncu tudi Indija postala konkurent ZDA, medtem ko bo Kitajska še vedno tam.

Če hočeš ljudi pripraviti do tega, da sovražijo neko državo, moraš imeti na voljo dovolj močne medije. Le z dovolj močnimi mediji jih lahko napolniš s sovraštvom. To seveda ne gre, če imaš na trgu konkurenco, ki spodkopava tvoje zgodbe, recimo o genocidu nad Ujguri ali zastrupitvi ruskega tako imenovanega voditelja opozicije. Ne moreš ljudi prepričati, da morajo podpreti agresivno zunanjo politiko proti Kitajski ali Rusiji, če je splet poln informacij o tem, da dopisnik BBC-ja ali CNN-a preprosto laže o dogajanju. Težko je ljudi prepričati, da je represija v Rusiji v nebo vpijoča, če prav ruski mediji malodane vsak dan prikazujejo posnetke protestov v Franciji ali v ZDA, kjer je policija mnogo bolj brutalna, kot ruska.

Zato je treba vse te alternative ali omejiti, ali povsem utišati. Bojim se, da smo priča prav takšnemu poskusu. V državah, kakršne so Združeno kraljestvo in Avstralija, ki so povsem podvržene ameriškemu diktatu, se to zgodi lažje, kot recimo v Nemčiji, kjer se del vladajoče politike zaveda, da je v njihovem interesu sodelovanje z Rusijo ali Kitajsko in zaradi tega vztrajajo pri dokončanjju plinovoda Severni tok 2. A dogaja se to vsepovsod.

Dogaja se na zahodu, a priznajo si, da se je na Kitajskem to že zdavnaj zgodilo, Rusija pa tudi vedno bolj sledil takšnemu vzoru. Priča smo spopadu titanov, ki jim je vedno manj ljubo, če obstajajo komunikacijski kanali, ki jih ne morejo nadzorovati in ki vedno manj prenašajo medije iz držav konkurentk.