V časih, ko nas mediji in politika redno obveščajo o vseh grozodejstvih, ki bi jih naj storili ameriški nasprotniki, od Kitajcev do Rusov, se je treba zavedati, kako zelo težko je tej propagandni vojni nasprotovati. Kdorkoli se ji namreč postavi po robu, je zelo hitro tarča brezobzirnih napadov, ki imajo za cilj utišanje neposlušne opozicije. Nič ne pomaga, če se kakšen politik zavzema za mir in sodelovanje, če kakšen novinar skuša le z druge strani osvetliti dogajanje in pokazati, da pa mogoče ni vse čisto tako, kot razglašajo prevladujoči mediji. Najprej naleti na zid ignoriranja, če pa je preveč vpliven, mu začnejo očitati, da podpira diktaturo (recimo Putina), da je neobčutljiv za kršenje človekovih pravic (dober primer so Ujguri v kitajski pokrajini Sinkiang) in da je preprosto neumen, neizobražen, ali pa celo hudoben in skorumpiran človek.
Nič čudnega, če se skoraj nihče temu ne drzne upirati. Navsezadnje je veliko bitk bliže domu, ki jih je bolj smiselno bojevati. To še posebej velja za mnoge progresivne politike, ki se na področju zunanje politike preprosto uklonijo imperialnim težnjam ameriške velesile, da lahko po drugi strani bolj glasno zahtevajo višje minimalne plače ali bolj pravično obdavčitev.
Ne le posamezniki, tudi cele države so lahko tarča napadov, katerih cilj jih je narediti bolj ubogljive. Nemci so se verjetno že naveličali vseh pozivov, naj prekinejo z izgradnjo plinovoda Severni potok 2 in začnejo kupovati dražji ameriški plin, kar bo seveda njihovo gospodarstvo v imenu zavezništva z ZDA, naredilo vsaj malo manj konkurenčno, kot je zdaj. Dober primer je tudi Nova Zelandija, ki na drugi strani sveta želi izkoristiti trgovino s Kitajsko in se še ni dala povsem vpreči v novo zavezništvo, ki ga Washington gradi v regiji in s katerim želi izolirati svojega največjega globalnega konkurenta.
Če kdo ne verjame, si lahko ogleda spodnji napovednik za avstralsko oddajo 60 minut. Da, majhna in mirna Nova Zelandija bo tarča propagande akcije in kakor stvari stojijo, jih lahko doleti še marsikaj, samo da se bodo uklonili in podobno kot njihovi avstralski sosedje sklonili glave, začeli manjšati svoje trgovske vezi s Kitajsko in zapravljati denar za več ameriškega orožja.
Pomislite, kaj bi se zgodilo s Slovenijo, če bi se odločila, da se teh iger ne bo šla in bo nevtralna država, pripravljena na sodelovanje z vsemi. Da preprosto pri nas ne bo prostora za razne ameriške propagandne akcije in bo na prvo mesto postavila dobre odnose in trgovino z vsemi. Kaj hitro bi se začele vrstiti obtožbe, da se je naša vlada prodala Rusom ali Kitajcem in mediji bi nenehno izvajali grd pritisk, da se to konča. ‘Kaj pa Navalni?’ bi vpili. ‘ Ali kaj podobnega.
Seveda, ameriški imperij ima veliko vzvodov, da kaznuje majhne države, kakršna je Slovenija. Razumljivo je, da se politiki tega zavedajo in raje ne tvegajo bolj neodvisne drže. Tudi, če to pomeni, da si raje ne drznejo omogočiti cepljenja z ruskim cepivom Sputnik V. Veliko lažje je pri teh stvareh papagajsko ponavljati za drugimi in se ne izpostavljati. Podobno velja tudi za novinarje, pri katerih pa je marsikdaj na delu še njihova ideologija, ki jih dela slepe za svet onkraj atlantskega liberalnega imperija in velikih, tradicionalnih medijev, ki so ga vedno predstavljali svetu.
Jinov svet 