Vlada si je odprla še eno fronto in si s tem zagotovila še več protestnikov na ljubljanskih ulicah in trgih.

Večer:

Pet sindikalnih central – Zveza Svobodnih sindikatov Slovenije, Konfederacija sindikatov javnega sektorja Slovenije, Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam, Konfederacija sindikatov 90 Slovenije in KNSS-Neodvisnost – je svoje člane obvestilo, da podpirajo petkovo vseslovensko vstajo, ki se bo začela s pričetkom ob 18. uri na Prešernovem trgu. “Obvestili bomo člane, da podpiramo protest in sindikati se ga bomo tudi udeležili,” je za Večer potrdila predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič. Udeležbo na protestu je mogoče razumeti kot korak naprej v zaostrovanju odnosov z vlado, potem ko je zaradi odsotnosti socialnega dialoga in enostranskega vladnega sprejemanja zakonskih predlogov omenjenih pet central izstopilo iz Ekonomsko socialnega sveta (ESS).

Tudi to ne bo dovolj, da bi uresničilo želje mnogih v opoziciji, torej da bi vlada padla, bo pa vsekakor povečalo pritisk. Vlada bo padla šele, ko se bo nekaj ključnih poslancev tako odločilo in če bodo smatrali, da lahko delajo do rednih volitev, bomo na redne volitve tudi odšli.

Nobenega dvoma ni, da Janševa vlada želi slediti ekonomskemu liberalizmu, pokazatelj česa je tudi mini davčna reforma, ki bi razbremenila plače, predvsem tistih z višjimi zaslužki. K sreči za Slovenijo, se je vsa Evropa nekaj naučila iz prejšnje krize, iz katere se je želela izkopati z varčevalnimi ukrepi, posledično pa je krizo samo zaostrila in podaljšala. Razni korona dodatki in večje investicije imajo namen pomagati gospodarstvu in prebivalstvu, da čim bolje prestanejo krizo, ki jo povzroča Covid-19 in povedati je treba, da je to za zdaj bila dobra rešitev, tudi če se je s tem povečala zadolženost države. Tudi slovenska vlada je sledila takšnemu reševanju krize, zaradi česar imamo zdaj mnogo nižjo brezposelnost in smo doživeli manjši padec gospodarske aktivnosti, kot bi se zgodilo, če bi tudi to krizo reševali z varčevanjem.

To pa seveda ne pomeni, da srca niso na strani ekonomskega liberalizma, torej nižanja davkov, predvsem za tako imenovani srednji sloj, za katere se pri nas smatra zelo majhen sloj prebivalstva na samem vrhu, krčenja državnih izdatkov, slabitve vloge države, privatizacije in podobnih ukrepov. Posledično tudi spopad s sindikati, ki zagovarjajo povsem drugačno politiko, ni nobeno presenečenje, vendar pa je veliko vprašanje, ali vladi takšen spopad koristi. Seveda, vprašanje je tudi, ali se temu spopadu sploh lahko izogne.