Govoriti moramo o davkih

Liberalci imajo zelo radi kulturni boj. Ko beseda nanese na davke, na prerazporejanje ustvarjenega bogastva, niso tako navdušeni nad progresivno politiko. K sreči so sindikati budni in so začeli ropotati ob lažnih obljubah, da bodo delavci z majhno davčno reformo dobili nekaj več, medtem ko nihče noče povedati, da bo posledica izpad v proračunu in višanje cen različnih storitev, kar bo na koncu udarilo prav te delavce, ki bodo dobili kakšnih deset evrov na mesec več.

V Sloveniji smo lahko ponosni, da razlike med revnimi in bogatimi še niso poletele v nebo, kakor v kakšni drugi državi. Eno izmed sredstev, kako preprečevati večanje razlike, so prav davki. Če želimo socialno državo, če želimo državo, v kateri čim več ljudi lahko pride v srednji sloj, potem je progresivna obdavčitev, torej da tisti, ki več zaslužijo, tudi več plačujejo, nujna. Ob tem moramo govoriti tudi o srednjem sloju. Ne, ne more biti tako, da so srednji sloj samo dobro plačani inženirji, zdravniki in odvetniki. Definicija srednjega sloja mora biti drugačna. V srednji sloj moramo šteti vse tiste, ki lahko s svojo plačo živijo spodobno življenje, ki imajo urejeno stanovansko vprašanje, imajo dostop do dobrega zdravstva in šolstva, se lahko udeležujejo kulturnih dogodkov, gredo na počitnice, imajo čas, denar in energijo za rekreacijo. Srednji sloj mora predstavljati večino prebivalstva in mora predstavljati hrbtenico demokratične ureditve. Na kratko, težiti moramo k temu, da se velika večina prebivalstva uvršča v srednji sloj.