Težko verjamem, da je Janezu Janši toliko do spoštovanja človekovih pravic in demokracije, da bi to bil razlog za njegovo virtualno udeležbo na dogodku iranske diaspore, kjer je med drugim pozval k neodvisni preiskavi pokola 30.000 političnih zapornikov v Iranu leta 1988. Toda, če vemo da se je na konferenco oglasil tudi bivši ameriški državni sekretar Mike Pompeo, nam postane marsikaj bolj jasno.

Vedno je zabavno opazovati, ko politiki izpostavljajo ene zločine, medtem ko drugih nočejo videti. Recimo, ne spomnim se, da bi Janša kdaj pozival k preiskavi podpore nekaterih evropskih držav saudski vojni v Jemnu, da ne govorimo o kakšni preiskavi zločinov države Izrael nad Palestinci. Resnici na ljubo niso samo politiki dvolični. Poglejmo si le kako mediji poročajo recimo o dogodkih v Venezueli ali v Kolumbiji. Seveda, ena je del odporniškega gibanja proti ameriški prevladi, druga je tesen ameriški zaveznik.

Zaradi njegovih besed in same udeležbe na dogodku iranske diaspore je Iran na zagovor poklical slovensko veleposlanico v Teheranu. Oglasil se je tudi visoki zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borell, ki je v pogovoru iranskemu zunanjemu ministru zagotovil, da Janševe besede ne odražajo stališča EU. Na kratko, Janša je v tem primeru soliral. Le zakaj?

Odgovor verjetno leži v navezanosti samega predsednika slovenske vlade in tudi njegovih podpornikov na Trumpove republikance. To, da se slovenska desnica vedno bolj pomika v smer konservativnega reda, kakršnega na Madžarskem uveljavlja Viktor Orban, nam kaže kako globoko v vojni z liberalno hegemonijo v zahodnem svetu že so. Nič čudnega, če potem podpirajo Trumpa in njemu podobne politike in če poudarjajo svojo privrženost državi Izrael in seveda posledično nasprotujejo islamski republiki Iran. Trump je seveda raztrgal jedrski sporazum z islamsko republiko in je proti tej državi uvedel nove sankcije, čeprav se je Iran sporazuma držal. Dal je celo ubiti iranskega generala Solejmanija, ki je bil zaslužben za poraz Islamske države v Iraku. Trump se je ves čas premikal nekje na robu vojne z Iranom. K sreči je ta vojna ostala bolj kot ne omejena na posamezne napade, predvsem pa spletkarjenje okoli tega, kdo bo imel večji vpliv v regiji. Glede tega je Iran na koncu izšel kot močnejša stran.

Ne sme nas torej presenečati, če Janez Janša podpira ljudi, ki so ljubi Trumpu ali Pompeu in iranska opozicija, četudi so med njimi teroristi, so pač uporabna topovska hrana v tej vojni. Če bo s tem Janša škodoval evropski zunanji politiki, ga niti ne zanima toliko, saj je že jasno, da je prav s to politiko, prav s temi liberalnimi elitami v vojni in to na strani madžarskega predsednika vlade.

Na žalost Janša za razliko od Orbana na zunanjepolitičnem področju ne ubira res neodvisne poti. Orban je podobno kot še en podoben voditelj v regiji, srbski predsednik Aleksandar Vučić, pripravljen na sodelovanje z vsemi. Od Kitajcev do Rusov, Orbanova vrata so odprta vsem in tudi prav je tako. Po drugi stani Janševa vlada ruši odnose z vsemi, razen z nekaj državami vzhodne Evrope in desnimi populisti po zahodu, ki pa so večinoma v opoziciji.