Janševa vlada se je znašla v zagati, saj nima zagotovljene večine, torej 46 poslancev v Državnem zboru, zaradi česar so pod vprašajem njeni projekti. Takšen je na primer zakon o Nacionalnem demografskem skladu, glasovanje o katerem so preprosto prestavili na jesen. Vlada je doživela poraz tudi pri noveli zakona o nalezljivih boleznih, ni pa ji niti uspelo potrditi kandidata za ustavnega sodnika Janeza Krajnca.
Porazi v Državnem zboru, ki je razdeljen ravno tako, da vladi ne omogoča več skozi proceduro spraviti vseh svojih projektov, opoziciji pa ne, da vlado strmoglavi, se vrstijo. Toda, ti porazi bržkone ne bodo razlog, da bi Janša z odstopom presekal to pat pozicijo. Ne, dokler Slovenija predseduje Svetu EU, se to bržkone ne bo zgodilo. Prav tako nič ne kaže, da bi se tistih nekaj poslancev, ki so jeziček na tehtnici, odločilo, da se pridružijo opoziciji.
Kdor se boji, da bo Janez Janša uvedel diktaturo, si lahko oddahne. Navsezadnje Janša niti v Državnem zboru ob ključnih vprašanjih ne more zbrati 46 glasov. V svojem delovanju je zelo omejen. Po drugi strani je očitno, da pohod v institucije pomeni predvsem nameščanje lojalnih kadrov na vodilna mesta, medtem ko spodaj te institucije ne izkazujejo zvestobe in čakajo na spremembo oblasti. Ta bo prišla dovolj zgodaj, čeprav skoraj zagotovo ne letos in mogoče celo ne pred rednimi volitvami naslednje leto.
Verjetno bo Janez Janša tisti, ki bo odločil, kdaj bomo šli na volitve. Premislil bo, v katerem trenutku mu bo to najbolj ustrezalo. Pri tem bo upošteval podporo svoji stranki in splošne razmere na političnem terenu. Kdo ve, če ne bomo videli spet nove instant stranke, ki bi naj Slovencem prinesla rešitelja, kdo tudi ve, kako se bo sreča obračala manjšim političnim strankam, ki so nekje na robu preboja v Državni zbor.
Boj proti Covid-19 je dober primer nemoči Janševe vlade. Med prebivalstvom je silno nezaupanje do cepiv, nekaj kar sicer ni slovenska posebnost. Cepiv proti Covid-19 je tako dovolj, a se skoraj polovica prebivalstva preprosto noče cepiti. Ob tem postajajo nasprotniki cepljenja vedno bolj radikalni in jih je nemogoče prepričati, da nimajo prav. Nepravično bi bilo za takšno stanje kriviti Janševo vlado. Opravka imamo z ljudmi, ki nimajo zaupanja v medije in v razne strokovnjake, ki jim jih ti mediji predstavljajo. Informirajo se na družabnih omrežjih in v zasebnih pogovorih in je do njih skorajda nemogoče prodreti. Način, kako povečati precepljenost, bi bila prisila, vendar pa Janševa vlada nima ne politične moči, ne volje za kaj takšnega. To je tudi razlog za spremembo usmeritve v boju proti Covid-19. Vlada bo zagotovila dovolj cepiv, nehala financirati testiranje in državo pustila odprto, ne glede na to, kako se bo Covid-19 v prihodnje širil. Vsak posameznik bo moral paziti nase. Da, tisti, ki se ne bodo cepili, bodo deležni številnih ovir in mogoče v prihodnosti sploh ne bodo več mogli zapustiti države (ker jih druge države ne boso spustile na svoje ozemlje!), ampak neke neposredne prisile ne bo. Nihče ne bo poslal vojske, da ljudi cepi proti njihovi volji.
Če bo ta pristop deloval, bomo še videli.
Če ne bo mogoče radikalno spreminjati ustroja slovenske države, pa bo vladajoča koalicija še vedno lahko na vodilna mesta postavljala svoje ljudi in državni denar kanalizirala k svojim zaveznikom. Ne slepimo se, to so do zdaj počele še vse slovenske vlade, ne glede na svoj ideološki predznak. V resnici to nima nič z ideologijo, pač pa vse z našim sistemom zvez in poznanstev in zlorabe politične moči za osebno bogatenje in krepitev moči tega ali onega klana ali družine. Ker postaja jasno, da nekateri politični igralci nimajo več politične prihodnosti, utegnejo postati v tej igri še mnogo bolj pogoltni, kot so bili do zdaj. Navsezadnje, izgubiti tako ali tako nimajo veliko.
Stanje na političnem parketu je takšno, da se lahko v naslednjih nekaj mesecih mirno posvetimo spremljanju česa drugega. Vlada nima dovolj podpore za večje reforme, opozicija nima dovolj podpore, da strmoglavi vlado, petkovi protesti nimajo nobenega vpliva in za vlado katastrofalni rezultati referendumov prav tako ne bodo privedli do preloma. Kar ostaja je dnevno mešanje megle med vlado in opozicijo in zgražanje v medijih in na družabnih omrežjih, pri čemer se sproščajo nabrane frustracije, ne da bi to vplivalo na razmerje sil.
Na kratko, zastoj.
Jinov svet 