Ko sem bil še otrok, sem slišal praviti, da v tej državi nikamor ne prideš, če se ne priključiš eni od večjih strank v takratni vladni koaliciji. Predvsem LDS je marsikomu služila kot odskočna deska, a tudi SD ni bila daleč zadaj. Tedaj se je ta stranka sicer še imenovala drugače, a to je nepomembno. Imena se spreminjajo, narava igre ostaja enaka.

Živimo v kraljestvu zvez in poznanstev in to ni omejeno le na politiko. Težko je dobiti dobro službo, če koga ne poznaš. Težko je tudi napredovati, če službo že imaš, pa strateško ne hodiš na kavo ali na kosila s tistimi, ki imajo v rokah škarje in platno. V politiki ta igra poteka na najvišji ravni, gre namreč za dostop do državnega denarja in tega ni tako malo. Dvomim, da je katera politična stranka, ki je v vseh teh letih slovenske samostojnosti sodelovala pri oblasti, glede tega ostala nedolžna. Da, zagotovo je bilo veliko politikov, ki so resnično verjeli v to, kar so govorili, ki so stali za svojim programom, ki jih je poganjala ideologija, toda bilo je vedno tudi ogromno prisklednikov, ki so se le naučili govorice vladajočih in se prilagodili, potem pa za nagrado napredovali po družbeni lestvici.

Na politično prizorišče pogosto gledamo kot na bojno polje, na katerem se bijejo socialisti, liberalci, konservativci, komunisti, fašisti, progresivne in nazadnjaške sile, verski fanatiki in njihovi sekularni nasprotniki. Toda, če pogledate v ozadje, pogosto opazite, kako je to le fasada in se na položaje postavlja kadre iz tega ali onega klana, ne glede na to, če so ti ljudje primerni za dobro plačano delo, ki bi ga naj opravljali. Seveda je ob tem kar nekaj vpitja, toda tu je potem tista neljuba resnica, da je večina jezna, če se tako nastavlja ljudi na vodilne položaje, kanalizira državni denar v razne organizacije in podpisuje svetovalne pogodbe, le takrat, ko to počnejo politični nasprotniki. Torej, vse je v redu, ko ‘naši’ delijo denar, ker so ‘naši’ vedno strokovnjaki, medtem ko so ‘njihovi’ vedno sami bedaki. Vsi po vrsti.

Dober primer je denar, ki ga je ministrstvo za delo, družine, socialne zadeve in enake možnosti pod vodstvom Janeza Cigler Kralja namenilo zavodu Iskreni. Na politični levici je završalo in očitki na ministrov račun so se ob drugih očitkih potem odrazili tudi v nezaupnici, ki pa je v Državnem zboru padla. Saj ne, da bi minister iz vrsti NSI kar naenkrat ves denar, ki je bil na voljo, namenil svojim ideološkim prijateljem. Ne, šlo je za del denarja, do katerega se je zavod Iskreni dokopal na razpisu. Toda že to je bilo dovolj. Ves denar bi moral iti, po mnenju levice, organizacijam, ki so jim po volji.

Spet, to ni samo vprašanje ideologije. To je tudi in zelo pogosto vprašanje zvez in poznanstev, redistribucije sadov dela vse države in državljanov v roke tega ali onega klana. Za dobro povezane je pač vedno denar, za navadnega zaposlenega pa se včasih še za pisalo ne najde, ker bi to bil prevelik strošek za podjetje.

Razkol med tako imenovano desnico in levico v Sloveniji lahko razumemo tudi kot spopad dveh skupin ljudi, ki hočeta oblast in potem možnost deljenja bonbončkov med svoje privržence in prijatelje. Politični desnici se zelo dobro vidi, kako zelo frustrirana je, ker je leta 1945 izgubila oblast in so jo nadomestili ‘hlapci in dekle’, medtem ko so njihovi očki in mamice izgubili vse, čeprav so bili, po njihovem mnenju, vendar toliko boljši od ‘hudobnih komunistov.’ To frustracijo delijo celo nekateri duhovniki. Ko je leta 1991 prišlo do spremembe, so ti ljudje bili prepričani, da se bo vse vrnilo na staro in bodo znova vladali, potomci ‘hlapcev in dekel’ pa bodo pač morali hvaležno pobirati drobtinice z bogataševe mize. Demokracija in svoboda in tako naprej. Toda, na žalost teh ljudi se je hitro vzpostavilo nasledstvo komunističnega sistema, sestavljeno iz socialistov in liberalcev in konservativne, nacionalistične in pretirano ekonomsko liberalne sile so potisnili proč od korita.

Seveda to zanje žalostno stanje skušajo ob vsakem prevzemu oblasti, kakorkoli kratkotrajen ta že je, spremeniti s pospešenim prevzemanjem institucij in nastavljanjem svojih ljudi, levica pa besni, ko se to dogaja, čeprav sama deluje zelo podobno. Drug drugega potem politiki in njihovi podporniki obkladajo s fašisti in komunisti, a Janezu iz Nove Gorice, ki se je pridružil stranki, vse to ni mar, če le dobi tisto direktorsko mesto v podjetju za prekladanje neumnosti. Nič hudega, če pojma nima, kaj bi naj počel. V Sloveniji je pogosto tudi, da podjetja in organizacije slonijo na ramenih slabše plačanih zaposlenih, medtem ko vodstveni kader le greje svoje stolčke.