Od trenutka, ko je Janez Janša postal predsednik vlade, se vrstijo pritiski in tudi kritike na račun opozicijskih strank, naj vendarle nekaj naredijo in obenem zgražanje, ker se zdijo tako nemočne. Resnica je takšna, da veliko več, kot so v SD, LMŠ, SAB in v Levici naredili, niti ne bi mogli. Soočeni so namreč z neusmiljenim dejstvom, da niso sposobni pridobiti podpore 46 poslancev.

Da je zanje stvar še težja, jih v resnici potrebujejo 47, kajti v primeru da jih dobijo 46, bo minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek preprosto odstopil s svojega položaja in se vrnil v poslanske sedeže, s tem pa od tam pognal Gregorja Židana, ki je iz SMC prestopil k SD. Na kratko, pred opozicijo je misija nemogoče in tega se bržkone zavedajo. Zavedajo se tudi, da ni najbolj pametno oblasti prevzeti približno eno leto pred rednimi volitvami, zato jim tudi tako zelo dišijo predčasne volitve. Eno leto je pač zelo kratko obdobje. Po drugi strani je Janša v tem trenutku v zelo nezavidljivem položaju, ko sam težko zbere 46 glasov podpore za svoje projekte, hkrati pa je nasprotovanje med prebivalstvom tako veliko, da ga lahko ustavijo z referendumi.

Kot je za N1 povedal koordinator Levice Luka Mesec:

Če bi oblikovali vlado do rednih volitev, pa bi bila ta po njegovem prepričanju deležna Janševih ostrih diskreditacij in bi sedanje opozicijske stranke izgubile ves kapital, ki se jim nakazuje po nedeljskem referendumu. “Vladanje Janše do konca tega mandata bi bilo vendarle manjša katastrofa, kot da bi ta na prihodnjih volitvah dobil še en mandat,” je v ponedeljek poudaril Mesec.

Takšen racionalen premislek pa bržkone ne bo všeč tistim hudo nezadovoljnim državljanom, ki na valu popolnega vladnega poloma na referendumu o zakonu o vodah še bolj jezno zahtevajo padec Janševe vlade. Nočejo videti, da zahtevajo nekaj nemogočega in da opozicijske stranke postavljajo v položaj, ko morajo nekaj početi, samo da niso videti nedejavne, četudi se zavedajo, da recimo še ena konstruktivna nezaupnica nima nobenega smisla. Talci neusmiljenih pritiskov medijev, uporabnikov družabnih omrežij in petkovih protestnikov, se v opoziciji zaletavajo v zid že od trenutka, ko so uspeh nameravali doseči z Jožetom P. Damijanom in kasneje, ko se jim je dozdeval uspeh ob vrnitvi Karla Erjavca na čelu DeSUS. Toda, če bi se bolj kot z dnevno politiko ukvarjali s pripravo in razlago programa razvoja Slovenije za trenutek, ko bodo po rednih volitvah prevzeli oblast, bi s tem tvegali še večjo razkačenost tistih državljanov, ki vsak dan zahtevajo glavo Janše in njegovih ministrov in ob tem z besom gledajo na vse, ki jim teh glav ne prinesejo na pladnju. Ta jeza se potem usmerja tudi proti opoziciji, ki jo taisti ljudje, ki hočejo padec Janševe vlade, obtožujejo nedejavnosti in nesposobnosti in se potem od nje odvračajo, s čimer paradoksalno povečujejo možnosti SDS na naslednjih volitvah.

Tudi na opozicijo bi blagodejno vplivala umiritev strasti. To bi jim namreč omogočilo, da se pripravijo na volitve in mogoče bi potem vse množice nezadovoljnežev lahko bolj kot v sovraštvo do Janše, svojo energijo usmerjale v spremljanje oblikovanja programa bodoče vladajoče koalicije. Če jim uspe na volitvah zbrati večino, seveda. Nasprotovanje Janševi vladi lahko služi kot odlično mobilizacijsko sredstvo, vendar pa je na koncu vendarle državljane treba prepričati, da za nekoga in za nekaj volijo. Dati jim je treba vizijo prihodnosti. jasno, tudi državljani morajo to to vizijo prihodnosti sprejeti.