Spet se je našlo nekaj, kar nas razdvaja in napaja vedno hujše izbruhe sovraštva. To je odnos do cepljenja. Ena stran popolnoma zaupa znanosti in poziva k cepljenju proti Covid-19 in prepričuje, da je to edina pot v normalno življenje. Druga stran ima svoje preroke, ki napovedujejo množično umiranje tistih, ki se cepijo in s tem malodane apokalipso. Razkol med enimi in drugimi je hud. Na žalost marsikdo nima dovolj pameti, da bi znal umiriti svoje strasti in brezobzirno ruši vse mostove do drugače mislečih. Tudi, če gre za sodelavce ali družinske člane.

Tako piše Grega Repovž v Mladini:

Razprava o cepljenju je postala osebna, zelo osebna. Tisti, ki so se cepili, postajajo nestrpni do necepljenih, ti ne sprejemajo argumentov epidemiologov in stroke, trdo navajajo tiste, v katere verjamejo sami. Sprti so partnerji, sprte so družine, prijatelji. Razprava je tako ostra in neizprosna, da se nekateri cepijo na skrivaj, ne povedo tega partnerju ali staršem (mladoletniki), spet drugi skrivajo, da se ne nameravajo cepiti. Namesto da bi se v epidemiji na človeški ravni povezali, postajamo sovražni.

To ni prva in ne bo niti zadnja tema, ki bo razdvajala ljudi. Živimo v časih, ko se zaradi družabnih omrežij in narave medijev, ki živijo od širjenja sovraštva in strahu, ker edino s tem še lahko dobijo zadosti pozornosti, ljudje skoraj vedno porazdelijo v dva tabora in potem neusmiljeno udrihajo drug po drugem. Spoštljiva debata ni več mogoča. Nihče ne posluša argumentov. Vse skupaj je kot šport, v katerem obe strani hočeta zmagati za vsako ceno. Tudi, če ob tem lažejo, zavajajo in molčijo, če kakšno dejstvo ruši njihove predstave. Politika je na žalost tudi kriva za takšno stanje, ker je prestrašeno in sovražno prebivalstvo pač lažje mobilizirati in prepričati, da je treba na volitvah podpreti tega ali onega. Nasprotnik je namreč vedno predstavljen kot zlodej osebno, ki bo pripeljal fašizem ali komunizem ali kaj podobnega.

Začeti se je treba tolerirati med seboj, ne pa se napadati. Vendar: treba se je tudi dogovoriti za medsebojni bonton in pravila v tej različnosti. Dejstvo, da nam projekt čredne imunosti ni uspel, mora anticipirati tudi oblast: a ne z nasiljem in aroganco ter smešenjem tistih, ki cepljenju nasprotujejo, temveč z uvedbo drugih načinov preprečevanja prenosa okužbe ter s pravili vedenja med cepljenimi in necepljenimi. Pripraviti se je treba na jesen, ki že upošteva dejstva. In ta so jasna: približno polovica ljudi ne bo cepljena, različica delta je že začela pohod po Evropi in Sloveniji. Zdaj ne gre za to, da se bomo vrnili v življenje pred epidemijo, zdaj se je treba pripraviti na jesen, ki bo v marsikaterem pogledu enaka oziroma podobna lanski.

Na tem mestu bom odvetnik oblasti, oziroma, poskušal jo bom razumeti. Ne le slovensko, ampak oblasti v številnih državah po svetu. Namreč, jasno je, da vladajoče elite ne vedo točno, kaj naj sploh naredijo. Že zdavnaj so zamudili trenutek, ko bi Covid-19, tako kot Kitajci, lahko zatrli. Zdaj se je preveč razširil. Da niso šli po kitajski poti, je seveda napaka, a jo je mogoče razumeti. V ozadju je bil strah pred reakcijo prebivalstva, če bi za dva ali tri mesece resnično popolnoma zaprli vse. To je tudi razlog, da so stavili na omejena zapiranja (tovarne so seveda po večini delovale naprej), s čimer bi obdržali Covid-19 omejen. Ni delovalo. Drugo upanje so bila cepiva. Spomnite se, kako so ponavljali, da bodo cepiva omogočila povratek v normalno življenje. No, vedno bolj očitno postaja, da ta res dokaj dobro ščitijo pred hospitalizacijo, a širjenja Covid-19 ne preprečujejo. V takšnih razmerah vladajoče elite res ne vedo, kaj naj naredijo. Nočejo in ne morejo, ker se bojijo reakcije prebivalstva, resnično zapreti delovanja družbe, nočejo in ne morejo, ker se bojijo reakcije drugega dela prebivalstva, vse skupaj odpreti in pustiti, da gre svojo pot. Zato ukrepe pogosto sprejemajo in lajšajo le zato, da je videti, kot da nekaj počnejo, ne pa ker bi verjeli, da je to učinkovito. Zelo težko je verjeti, da bi te vladajoče elite pripravljale prehod v nekakšno totalitarno prihodnost, kakor jim pripisujejo teoretiki zarot, če niti vedno bolj glasnih skeptikov na družabnih omrežjih ne morejo utišati in se jih do neke mere celo bojijo. Prej je tako, da so te vladajoče elite bolj kot ne nesposobne, razen v tem, da zase in za svoje prijatelje ustvarjajo fevde in delijo dobro plačana delovna mesta in pogodbe.

Medtem se moramo soočati z gnevom razjarjenih ljudi, predvsem na družabnih omrežjih, ki bi drugače misleče najraje poslali v koncentracijsko taborišče in vse pobili. Da, ne upajo si tega na glas povedati, ampak med vrsticami je ob vseh izlivih sovraštva zaznati, da so že bllizu takšnih misli. Eni in drugi. Svoje nasprotnike namreč vedno bolj vidijo kot poneumljene ovce in vedno manj kot ljudi, ki jih je mogoče jemati resno. No, če so zavoljo odnosa do cepljenja pripravljeni uničevati celo družinske vezi, bi se resno morali pogledati v ogledalo in vprašati, če so še pri pravi, oziroma, če njihov odnos do življenja vendarle ni preveč radikalen. Mislim, da je jasno, da je takšnih tem, ob katerih se je velik del javnosti sposoben radikalizirati in porazdeliti v dva tabora, še zelo veliko. Kdo bo na koncu še sploh govoril s kom, če bo šlo tako naprej?

Kritični moramo biti do politike, medijev in načina delovanja družabnih omrežij, ki vsi skupaj izkoriščajo vse negativne človeške lastnosti pod soncem in zaradi česar živimo v času brezobzirnega sovražnega izražanja različnih mnenj, z željo, da se drugače misleče izolira in uniči. To se odraža v pojavu političnih plemen, ki jim vladajo rdeče, črne ali modre aristokracije in ki si potem delijo denar in položaje, medtem ko ga svojim nasprotnikom odrekajo. Na žalost se na tak način ruši skupnost. Ljudje vedno bolj živijo drug mimo drugega in se zapirajo v svoje mehurčke.