Uradno so se afriške države že zdavnaj otresle nadvlade evropskih velesil. So neodvisne in same skrbijo za svojo usodo in so zaradi tega tudi same krive za žalostno stanje, v katerem se marsikatere nahajajo. Da, so tudi zgodbe o uspehu, o katerih se premalo poroča, a dejstvo je, da Afrika kot celota zaostaja.
Razlogov, da je temu tako je več in med njimi je tudi eden, o katerem se bolj malo govori. To je nadaljevanje dokaj negativnega vpliva nekdanjih kolonialnih imperijev, ki še vedno izkoriščajo z naravnimi bogastvi bogate države in jim ne puščajo, da bi se razvijale po svoje. Lahko bi rekli, da je v interesu teh držav, da Afrika ostane nerazvita, sploh pa, da tja ne prodrejo druge sile. Recimo Kitajci in Rusi.
Ogromno črnila je že bilo prelitega o nevarnem kitajskem vplivu v Afriki. Da, Kitajska vedno več investira v to celino in njena moč se tam krepi. Za same prebivalce Afrike je to večinoma pozitivna zgodba, a najdejo se tudi kakšne tragične epizode izkoriščanja. Toda, pomislimo, kdo je desetletja imel nadzor nad to celino in kaj so te sile naredile? Nič dobrega.
Malokdo ve, kakšno moč ima v svojih nekdanjih kolonijah Francija. Občasno slišimo o napotitvi francoskih vojakov v to ali ono afriško državo, da tam obračunavajo z islamskimi teroristi.
Nikomur ni pravzaprav mar, kakšno je stanje v Afriki, dokler lahko to celino izkoriščajo. Toda, v trenutku, ko se pojavi kakšna druga sila, ki bi ta ustaljeni red lahko spodkopala, začnejo zvoniti vsi alarmi. Tako je tudi s prihodom ruskih plačancev v državo Mali.
Sredi septembra so se začele pojavljati govorice, da se malijske vojaške oblasti z Moskvo dogovarjajo za prihod okoli tisoč zasebnih pogodbenih vojakov, ki bi zagotavljali zaščito za visoke vladne predstavnike in urili malijske vojake. Po poročanju Reutersa, ki se sklicuje na neimenovane vire, naj bi Wagnerju za njegove storitve plačevali skoraj 11 milijonov dolarjev mesečno.
Novica je hitro sprožila preplah v Evropi, še posebej v Franciji, nekdanji kolonialni sili v Maliju, kjer francoski vojaki od leta 2013 sodelujejo v operacijah proti džihadistom. V Parizu so dogovor označil za nekompatibilen s francosko vojaško prisotnostjo v Maliju. Francoski zaskrbljenosti se je pridružila Nemčija, ki ima v Maliju več sto svojih vojakov v okviru mirovnih sil ZN-a in misije EU-ja za usposabljanje malijskih oboroženih sil.
To nima nič z demokracijo, svobodo, človekovimi pravicami ali interesi lokalnih prebivalcev. V ozadju so interesi evropskih držav in da, Rusi bi lahko v prihodnje preko plačancev skupine Wagner imel večji vpliv prav v osrčju Afrike. Pri tem nevarnosti za evropske interese ni treba pretiravati. Rusija preprosto nima na voljo dovolj moči, da bi lahko postala pomembnejši igralec na afriški celini. To je tudi razlog, da v tem primeru uporablja plačance skupine Wagner, ki so ruski analog podobnih ameriških skupin.
Seveda bodo evropske države, predvsem Francija, zdaj gonile svoje propagando o nevarnem ruskem vplivu in o potrebi po odločnem delovanju na tej celini. Uporabljene bodo vse preverjene metode, od obtožb o vmešavanju v demokratične procese v Afriških državah, zgodb o tovarnah trolov v Rusiji, našla se bo zagotovo tudi kakšna zgodba o grozodejstvih ruskih plačancev. Vse to je nepomembno in dobro le za ‘informiranje’ domače javnosti, da bo lažje podprla ostrejše poteze svojih vlad. Vse kar je pomembno, so interesi, ki jih posamezne države imajo in moč, ki jo imajo na voljo, da le te zavarujejo. Evropejci lahko Rusom grozijo s sankcijami, ampak te so že zdavnaj izgubile vso moč in v tem trenutku, ko začenja primanjkovati plina in premoga in se zaustavljajo deli evropske industrije, niti nima smisla groziti.
Dolgoročno se bodo Evropejci in Američani bolj ukvarjali s Kitajsko, ki ima tako močno gospodarstvo, da lahko afriške države dvigne iz njihove bede in z investicijami v infrastrukturo in gospodarstvo iz njih naredi resnično neodvisne države. Tega se v Washingtonu in po evropskih prestolnicah še kako bojijo, saj bi se s tem zmanjšala njihova moč. Pričakujemo lahko kar nekaj negativne propagande proti Kitajski, a tudi operacij obveščevalnih služb, da se uniči oblasti, ki so pripravljene sodelovati s Kitajci, niso pa izključena niti vojaška posredovanja, ali vsaj državni udari.
Pred nami je tudi pomembno vprašanje, ali smo Evropejci pripravljeni podpirati ambicije nekaterih evropskih držav v Afriki. Mislim na Francijo, ki bi lahko skupno moč Unije izrabila za ohranitev svojega vpliva. Smo pripravljeni plačevati za francoski imperij, ki bi v tem primeru postal tudi naš, evropski imperij? Če bomo že pristali na kaj takšnega, potem potrebujemo zagotovilo, da bo Afrika v takšnem sistemu napredovala, se razvila in da bodo ljudje tam živeli mnogo bolje, kot zdaj. To bo med drugim tudi zmanjšalo pritisk migrantov. Glede na to, kako je Francija do zdaj delovala v Afriki, se bojim, da takšnega zagotovila ne bomo dobili.
Jinov svet 