Slovenski politični prostor je, že zelo dolgo razdeljen na dva tabora. V enem se nahajajo konservativci in nacionalisti, stranke SDS, NSi, SLS, tudi SNS. V drugem so socialisti in liberalci, SD, Levica in vse izvedbe že zdavnaj umrle LDS, Pozitivna Slovenija, Zares, SMC, LMŠ, SAB. Drugi tabor je Sloveniji vladal večino časa po osamosvojitvi.
Navadili smo se te razdeljenosti. Tako zelo, da nam je težko sprejeti, da se je v slovenski družbi pojavila nova, pomembna delitev. To je tako imenovano proticepilsko gibanje, ki vsebuje posameznike, ki verjamejo v najbolj nore teorije zarote, a tudi samo takšne, ki ne zaupajo cepivom, ali nasprotujejo pogosto norim ukrepom za boj proti Covid-19, ki se spreminjajo tako pogosto, da noben normalen človek več ne more vedeti, kakšni v nekem trenutku so.
Oba tradicionalna politična bloka se zavedata tako nevarnosti, kot tudi priložnosti ob tej novi delitvi. Teh ljudi je toliko, da lahko sredi prestolnice priredijo ogromne proteste, a še veliko več je takšnih, ki ostajajo doma in iščejo rešitelja. Dovolj jih je, da lahko eni ali drugi strani prinesejo ogromno zmago, ali pa katastrofalen poraz. Če se udeležijo volitev, seveda.
Do zdaj sta, poenostavljeno povedano, politična levica in desnica protestniško gibanje pripisovali svojemu nasprotniku, ker obe strani pač verjameta v potrebnost ukrepov proti Covid-19 in zaupata cepivom. Razlikujeta se le v pristopu. Ni dvoma, da bi recimo Šarčeva vlada prav tako propagirala cepljenje, zahtevala teste za dostop do določenih storitev in tako dalje. Porivanje proticepilskega gibanja v objem političnih nasprotniko je pogosto prav komično. Na levici so enega izmed voditeljev, nekdanjega policista Zorana Stefanoviča že razglasili za Janševega trojanskega konja, ki bo mobiliziral jezne Slovence in mu na volitvah na pladnju prinesel koalicijskega partnerja. Na desnici povsod vidijo samo levičarske brezdelneže in enačijo kolesarske petkove protestnike s proticepislkimi množicami, ki se zbirajo po sredah.
Oboje je očitna laž, ki jo lahko kot takšno vidi vsak, ki je le malo pripravljen poslušati to, kar ti ljudje govorijo, ko se udeležujejo shodov in ko razpravljajo na družabnih omrežjih. Namreč, to niso nikakršni trojanski konji, ampak povsem novo gibanje, sestavljeno iz ljudi, ki jim drugače ni posebej mar za politiko. Večinoma niti na volitve ne hodijo, poročil na televiziji ali radiju ne spremljajo, strokovnjakom ne verjamejo. Do njih je skorajda nemogoče prodreti preko tradicionalnih medijev, ne glede na to, kaj fantazira notranji minister Aleš Hojs, ki si tako krčevito prizadeva, da bi za slabo stanje v državi okrivil medije, ki niso poponoma pod nadzorom stranke SDS, in seveda tudi opozicijo. Da, jasno je, da se v časih krize pojavijo ljudje, pripravljeni izkoristiti priložnost, okoli sebe zbrati množice in se na valovih njihovega nezadovoljstva prebiti v Državni zbor. Ne, to ne pomeni, da celotno gibanje potem nima nobene podlage in je le sredstvo političnih nasprotnikov, da se polastijo oblasti.
Težko je napovedovati možnosti političnih sil, ki rastejo iz tega protestniškega gibanja. Da, nezadovoljstvo je tam, prav tako dovolj ljudi, ki lahko omogočijo uspeh, toda problem se pojavi takoj, ko se nekdo izpostavi in postane tarča takšnih in drugačnih napadov. Gospod Stefanovič je to lahko spoznal zelo hitro. Drugi problem je, da se protestniška gibanja ponavadi zavzemajo za točno določeno politično rešitev, v tem primeru za vrnitev v normalnost, torej konec ukrepov (na primeru referenduma o vodah smo videli, kakšno enotnost je mogoče doseči na enem samem vprašanju). Kaj pa druga, prav tako pomembna vprašanja? Vloga države v gospodarstvu? Odnos javnega in zasebnega sektorja? Investicije v avtoceste ali v železnice? Energetska politika? Reforma sodstva? Nove politične stranke seveda lahko odgovorijo tudi na ta vprašanja, a enotnost gibanja se bo potem zelo hitro razblinila, saj je jasno, da jih druži le nasprotovanje ukrepom.
Glede na to, koliko ljudi, ki jih drugače politika ne zanima, sodeluje na teh protestih, se moramo vprašati tudi, ali so se sploh pripravljeni sprehoditi do volišča. Moje mnenje je, da jih veliko tega ne bo pripravljeno storiti. Bodo že našli kakšen izgovor, kakor so ga še vedno do zdaj. Poznamo jih. ‘Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane. Vsi so isti. Nimam časa. Nimam živcev, da bi to spremljal.’ To je tudi razlog, zakaj se ta juha lahko poje mnogo manj vroča, kot se te dni kuha. Kriza s Covid-19 pa, tako se vsaj zdi, tudi počasi pojenja. Prav tako lahko vsi vidimo, da zaradi cepiv ni množičnega odmiranja prebivalstva. Na kratko, protestniško gibanje lahko do volitev preprosto izzveni. Je pa to povezano tudi s tem, kdaj volitve bodo, torej če bo prišlo do predčasnih volitev in od tega, kako bo Janševa vlada komunicirala s Slovenijo in kako bo na proteste reagirala policija. Nasilje namreč lahko rodi nasilje, to pripelje do radikalizacije in okrepi samo gibanje.
Oba tradicionalna politična bloka bosta obstoj te nove delitve vsekakor želela izkoristiti, pri čemer se zdi, da je levica vendarle v prednosti. Porabi lahko stari anti Janša učinek, le da tokrat niti ne potrebuje novega obraza. Da bi to storila, ji niti ni treba zaviti v anticepilske vode, ampak lahko le daje vtis, da je v svojem boju proti Covid-19 manj radikalna.
Jinov svet 