Čudna nevidnost Aleksandre Pivec

Kljub temu, da predsednica Naše dežele Aleksandra Pivec pridno križari po Sloveniji in se udeležuje številnih dogodkov, o tem povprečen državljan ne bo izvedel ničesar. Seveda, lahko rečete, kaj pa je tako pomembnega, če si predsednica neke majhne stranke prizadeva po državi nabirati podporo za prihajajoče volitve? Delno imate prav. Ni naloga medijev, da pokrivajo čisto vsako dejavnost čisto vsakega politika, ampak da svojemu občinstvu predstavljajo najprej dejavnost bolj pomembnih političnih igralcev, šele nato pa majhne alternative.

Aleksandra Pivec se je na svojem Facebook profilu razpisala o tej svoji nevidnosti:

V političnem prostoru smo naleteli na popolno medijsko in politično blokado novih političnih strank.Vzrok temu zagotovo ni ta, da nismo parlamentarne stranke. Vse sodobne demokracije v svetu dopuščajo prihod novih političnih strank. V sredinski politični prostor morajo vstopiti stranke, ki vodijo umirjeno, v vsebine usmerjeno politiko, in jo usmerjajo v realne potrebe in izzive okolja in ljudi ter zmanjšujejo vedno bolj izrazito ideološko polarizacijo, ki razdvaja, ne samo politike, ampak vse ljudi. Slovenija potrebuje spremembe usmerjene na področja učinkovitega in vsem dostopnega zdravstvenega sistema, reševanje demografskih vprašanj, usmerjenih v mlade in v naraščajočo starejšo populacijo. Prav tako v več podjetnosti na vseh področjih, pravičen sistem socialnega varstva, sodobno šolstvo…Zato je čas, da zaključimo s politiko preteklosti in jo usmerimo v prihodnost.

Ne bom se tu ubadal s samo Aleksandro Pivec, ne s stranko, ki jo vodi, ampak s tem, kakšno vlogo igrajo mediji v demokratičnem procesu in kako se morajo moderne stranke obnašati, če želijo, da prebijejo takšne blokade, kakršna na svojem primeru čuti Naša dežela. Dober primer je Janez Janša, ki je že zdavnaj spoznal, da mora ustvariti svoj medijski ekosistem, če želi ustvariti, preoblikovati in nadzorovati svoje volilno telo. Že zelo dolgo mu to odlično uspeva. Seveda ne bom hvalil stranke SDS in bom opozoril na izrazito negativen vpliv te stranke na slovensko realnost, toda, sama strategija je povsem pravilna in jo velja posnemati. Če želiš prebiti medijsko blokado, si moraš ustvariti svoje medije.

Zdaj, kdo bo skočil v zrak, da je to napad na neodvisne in objektivne medije in ustvarjanje strankarske propagande. Počasi. Mediji nikoli niso neodvisni in le redko so v svojem poročanju pravični. Vedno so nekje v ozadju takšni ali drugačni interesi. Lahko so lastniški, lahko so ideološki. Razlogov, zakaj mediji pozitivno poročajo o enem politiku, izrazito negativno in povsem nepravično pa o drugem, je veliko.

Recimo, da ste socialistična stranka, ki želi okrepiti sindikate, zvišati minimalno plačo, regulirati trg dela, živite pa v državi, kjer nekaj velikih podjetnikov nadzoruje veliko večino medijev. Mislite, da bodo ti mediji o vas poročali pozitivno? Da bodo odprtega duha, ko jim boste predstavljali svoje argumente? Ali pa vas bodo prej ignorirali, če pa to ne bo šlo, brezobzirno napadali, s ciljem, da njihovi lastniki ohranijo nizke minimalne plače in razbijejo sindikate? Prej slednje, mar ne? Jasno, da bodo pri tem sodelovali z raznimi ‘strokovnjaki’, ki bodo podpirali njihove napade in mahali z ‘raziskavami’, ki bodo potrjevale, da je socialistična politika popolna norost.

V podobnem položaju se je znašla Aleksandra Pivec. Postala je žrtev rušenja vlade Janeza Janše. Mediji in aktivisti, ki so jim glavna želja postale predčasne volitve, so ubrali strategijo rušenja Janševih zaveznikov. Četudi so bili poslanci DeSUS-a tisti, ki so sami radi šli v novo koalicijo, je Pivec postala glavna tarča. Predstavljena je bila malodane kot najhujša zločinka, čeprav taisti ljudje nekaj mesecev prej, kljub nekaterim obtožbam na njen račun, niti približno niso bili pripravljeni, da se je lotijo. Tedaj je namreč bila v pravi vladi.

Na kratko, Aleksandra Pivec je odletela z mesta predsednice DeSUS in čez čas ustanovila novo stranko in se pridno vrgla v delo. Mediji in aktivisti, ki so jo rušili, so se odločili, da jo je najbolje ignorirati. V takšnem položaju je strankam zelo težko, še posebej, če so nabrane okoli ene same osebe, ki jih vleče naprej. Najprej si morajo ustvariti mrežo po vsej državi, pridobiti dovolj ljudi, potem pa morajo začeti ustvarjati svoj medijski ekosistem. To ne pomeni ravno televizije ali radia, dovolj so lahko spletne strani, Youtube kanali in družabna omrežja. Bistveno je, da je tega dovolj, da prodira skozi medijsko blokado in dosega čim več ljudi. Če ne verjamete, pomislite le na proticepilsko gibanje, ki so ga mediji na začetku ignorirali, a jih to ni ustavilo. Kaj vse lahko potem doseže neko gibanje ali stranka, ki ga poganja ideologija, ne osebni apetiti ene same osebe.

Nimam negativnega mnenja o Aleksandri Pivec. Čutim, da je podobno kot še ena ženska v slovenski politiki, Alenka Bratušek, tarča neupravičenega gneva in sovraštva. Sposobna političarka s svojimi napakami, a potem, napake imajo vsi politiki. Z zanimanjem opazujem njene napore, kakor tudi z zanimanjem opazujem napore Alenke Bratušek. Slednja je bolj uspešna, saj ji je uspelo obdržati nekaj liberalnega tabora in hkrati prevzeti velik del podpore stranke DeSUS. Aleksandra Pivec po drugi strani prav tako vabi podpornike stranke DeSUS, a hkrati nagovarja podeželje in ima mogoče več možnosti z rahlo konservativnim taborom. Za zdaj ji ne uspeva, saj ji ankete javnega mnenja kažejo minimalno podporo, če jo sploh prikazujejo.

Ne verjamem, da ima Aleksandra Pivec za seboj dovolj ljudi in denarja, da bi si lahko ustvarila svoj medijski ekosistem. Zaradi tega se mora zanašati na dobro voljo medijev in je zelo ranljiva. Za resne, ideološko gnane politične stranke, še posebej ob tem mislim na Levico, pa je ključno, da si ta medijski ekosistem ustvarijo in da imajo možnost nagovoriti svoje podpornike, hkrati pa močno zmanjšati vpliv sovražnih medijev. Drugače jih bodo ti zmleli takoj, ko jim bodo postali nevarni.

Bilo bi lepo, če bi živeli v svetu, kjer bi mediji opravljali vlogo poštenih nadzornikov in kjer bi novinarji bili pokončni možje in žene, pripravljeni, da se uprejo svojim nadrejenim in sodelavcem, da svojemu občinstvu vedno in povsod pokažejo resnico. To bi bil lepši svet, v katerem ne bi bilo prostora za lažne novice, a na žalost temu preprosto ni tako. Nikoli ni bilo tako! Lagalo in zavajalo se je že zdavnaj pred prihodom družabnih omrežij. Vsak posameznik, ki noče vedno znova ujeti na limanice, se mora tega zavedati na vsakem koraku.