Nobelove nagrade za mir, a tudi za literaturo, so že dolgo okužene s političnimi potrebami nekaterih zahodnih držav. Zaradi hladne vojne jo je dobil kakšen sovjetski pisatelj, s tem pa je potem zahod potem pritiskal na svojega nasprotnika. Po drugi strani se je taisti zahod nagrajeval sam, kakor v primeru ameriškega predsednika Baracka Obame, katerega predsedovanje je bilo tesno povezano z zaostrovanjem vojne dronov, v kateri je umrlo ogromno nedolžnih ljudi. Nobelovo nagrado za mir je leta 2012 celo dobila Evropska unija.

Tudi Evropski parlament podeljuje svoje nagrade, ki jih je poimenal po ruskem disidentu Andreju Dimitrijeviču Saharovu. To nagrado podeljujejo od leta 1988 posameznikom in organizacijam, ki branijo človekove pravice in temeljne svoboščine. Vrednost nagrade je 50.000 evrov Letos bo odločitev padla med tremi finalisti in ti trije finalisti so najboljši pokazatelj, kako zelo spolitizirane so te odločitve. V vseh treh primerih gre tudi za države, v katerih je zahod doživel boleč poraz. Finalisti so ‘afganistanske ženske, ki jih predstavlja 11 aktivistk za človekove pravice, Jeanine Áñez, bolivijska političarka in obraz žrtev represije proti oporečnikom, in Aleksej Navalni, ruski aktivist in politični zapornik.’

Če lahko kdo celo najde nekaj simpatij do ruskega blogerja in voditelja zelo majhnega dela ruske opozicije, saj mu je mogoče očitati le neprimerne izjave o prebivalcih Kavkaza, lažen dokumentarec od Putinovi palači in pripravljenost, da deluje kot orodje destabilizacije svoje lastne države, je to ob nekdanji bolivijski predsednici to povsem nemogoče.

Takšno leporečje je Evropski parlament uporabil zanjo:

Jeanine Áñez je bolivijska političarka, ki je postala obraz žrtev zatiranja oporečnikov in zanemarjanja ustreznih postopkov in pravne države v Latinski Ameriki. Novembra 2019, po domnevni volilni prevari, ki naj bi jo zagrešil predsednik Evo Morales, je postala začasna predsednica. Novembra 2020, po svobodnih in poštenih volitvah, se je odvil miren prenos moči. Vendar pa je bila 13. marca 2021 aretirana zaradi “terorizma, upora in zarote”. Obtožena je bila načrtovanja puča proti Moralesu, vse odtlej je zaprta.

Nobene besede o zatiranju opozicije, ko je bila na oblasti, nobenega opravičila za laži o ‘volilni prevari’, saj je zdaj že jasno, da je Evo Morales pošteno zmagal, kar nakazuje že zmaga stranke MAS na naslednjih volitvah. Nobene besede o skrajno desničarski agendi političnih sil, ki so jo pripeljale na oblast. Da je pod njeno oblastjo prišlo do pretirane uporabe sile proti protestnikom in da je vojska ubijala ljudi, tudi nihče ne omeni. Zdaj je Jeanine Áñez kar naenkrat nekakšen vzor in njena žrtev, stranka, ki so jo leta 2019 oropali njihove zmage na voltivah in se je leta 2021 zmagovito vrnila na oblast, je tarča kritik.

Čisto preprosto je. Evropski parlament v propadli bolivijski političarki vidi uporabno orodje za boj proti neljubi politični ideologiji, ki grozi, da bo Bolivijo spremenila v uspešno državo, v kateri ne bodo uspevali samo pripadniki majhne elite in od tega stanja profitirale le tuje korporacije. To nima nič z demokracijo in svobodo. Jeanine Áñez sodi v zapor. V svojem bistvu je zelo podobna skrajni desnici, ki se utrjuje v vzhodni Evropi in proti kateri imajo nekateri v Evropskem parlametu povedati veliko negativnega. Gre za osebo, ki je bila pripravljena izkoristiti izmišljene obtožbe na račun Moralesa, da se je povzpela na oblast, kar je v resnici bil državni udar, potem pa je oboroženim silam dala proste roke, da zatrejo proteste.

Tu je pomembna lekcija. Človekove pravice v tej igri velikih niso pomembne. Poglejmo le afganistanske aktivistke, ki so se prav tako uvrstile med finaliste za nagrado Saharova. Zdaj ves zahodni svet opozarja na kršenje pravic žensk v Afganistanu, toda, mar so bile te pod tujo zasedbo kaj na boljšem? Lahko so hodile v šolo, so jih pa lahko tudi pobili v kakšni ‘protiteroristični’ operaciji. Njihova življenja niso bila kdo ve koliko vredna. Dvajset let so imeli Američani in njihovi zavezniki čas, da bi Afganistan spremenili v uspešno, moderno državo, a zgodilo se ni nič. Vsi so vedeli, da je to propadli projekt, a redkim je bilo v interesu, da bi naredil kaj pozitivnega. Da, tudi za afganistanske ženske. Te so priročne zdaj, ko je treba demonizirati Talibane. Priročne so bile v času, ko se je šele govorilo o umiku in so zagovorniki vojne na ta način hoteli prepričati zahodne feministke, da je nadaljna prisotnost tujih sil nekaj pozitivnega.