Marsikdo ne verjame predsedniku vlade Janezu Janši, da mu je bilo poslano grozilno pismo z nabojem. Zgodba o tem, da so nekateri politiki iz koalicijskih vrst bili deležni neprimernega pisanj, a se jim zdi preveč sumljiva. Zdi se jim, da gre za preusmerjanje pozornosti, ki so ga zakuhale prav te domnevne žrtve. Ob tem se naslanjajo na rahlo zmedeno poročanje o tem, kaj se je v resnici zgodilo. Najprej se je glasilo, da je pošta prišla na dom politikov, potem je postalo jasno, da je bila prestrežena že na sami pošti, ki ima nalogo, da preverja, kaj jim ljudje pošiljajo.

Težko je vedeti, kaj se je v resnici zgodilo. Najprej je treba grožnje pač obsoditi, ne glede na to, na koga letijo. Tudi, če smo rahlo skeptični. policija mora opraviti svoje delo. Zavedati se moramo, da živimo v času velike napetosti. Pomislite le, kako mora biti kakšnem res gorečemu anticepilcu. Verjame, da ga država želi ubiti z nepreverjenim cepivom, da mu laže, da mu pripravlja diktaturo, v kateri bo le suženj. Takšen človek je pripravljen na marsikaj. V resnici me čudi, da do zdaj nismo videli več nasilnih izbruhov, da se kdo ni domislil, da bi terorizem lahko bil uspešna pot naprej.

V tej državi se že zelo dolgo brezobzirno žalimo, pri čemer prednjači ena stranka, ki je trenutno na oblasti. Politiko so uspeli spremeniti v cirkus. Mediji so dodali svoje z vrtiljakom afer. Danes je tarča ta politik, jutri bo ta institucija, pojutrišnjem bo spet kdo drug. Skoraj ga ni, ki bi lahko ušel. Dodajmo še prebivalstvo, podžgano z algoritmi družabnih omrežij, ki jih hranijo z največjimi neumnostmi in jih vedno bolj zapirajo v mehurčke enako mislečih. Ni čudno, da smo od žaljenja prišli do groženj. Bomo kmalu tudi do nasilja?