Govor ruskega predsednika v Sočiju je, kakor se izražajo Američani, a must-read za razumevanje ne le tega, kako Vladimir Putin vidi svet in probleme, ki jih s seboj prinaša prihodnost, ampak tudi pomaga razumeti globoke ideološke prepade modernega sveta. Gre za spopad med bolj ali manj zmernim konservativnim svetom in novo ideologijo, ki se je tako zelo močno razpasla na zahodu in ki združuje elemente liberalizma in socializma, pri čemer oboje sprevrača v nekakšno novo ‘prebujeno’ religijo, ki z identitetno politiko in kulturnim bojem zakriva vedno hujše gospodarske in socialne probleme.
V Sočiju je Putin zbranim udeležencem tradicionalnega zasedanja skupine Valdai v premislek ponudil verjetno enega izmed svojih najpomembnejših govorov v svoji politični karieri in kot rešitev predstavil bolj tradicionalen, konservativen pogled na svet, kar je povsem v skladu s tem, kam se je Rusija razvijala v preteklih dveh desetletjih in proti čemu šibka liberalna in dokaj močna komunistična opozicija za zdaj še ni našla ustreznega odgovora.
Putinov govor ni imel samo ideološkega, ampak tudi zunanje politični pomen, kar se je najbolje pokazalo že na samem začetku, ko je omenil, da je beseda kriza v mandarinščini sestavljena iz dveh pismenk, od katerih ena pomeni nevarnost, druga pa priložnost, to pa je nadgradil z ruskim pregovorom, da se je proti nevarnostim treba boriti s svojim umom in proti nevarnosti s svojimi izkušnjami. Kaj bi lepše ilustriralo vedno tesnejše partnerstvo med Kitajsko in Rusijo, ki se te dni tako lepo kaže v skupnih manevrih ruske in kitajske mornarice v okolici Japonske.
Največja država sveta se odmika od zahoda in premika v orbito svojega ogromnega vzhodnega soseda, a to ni nobena novost. Leta napadov in sankcij s strani ZDA, Evropske unije in posameznih evropskih držav so privedla do tega, da v Moskvi svojo prihodnost vidijo v večji navezanosti na kitajsko tovarno sveta, ki se vedno bolj krepi tudi vojaško. Treba je le pogledati, kako hitro tam gradijo in v uporabo pošiljajo nove vojaške ladje, da postane jasno, kako nepomemben je celo novi pakt med ZDA, Združenim kraljestvom in Avstralijo, po katerem bo slednja v kakšnem desetletju dobila jedrske podmornice.
Ruska država si že leta prizadeva za multipolaren svet in ta postaja dejstvo, nekaj, česar v zahodnih prestolnicah nočejo sprejeti, tudi če se vojaški porazi in neuspešne barvne revolucije vrstijo eden za drugim.
Rad bi dodal, da je preobrazba, ki jo vidimo in katere del smo, drugačnega kalibra kot spremembe, ki so se večkrat zgodile v človeški zgodovini, vsaj tiste, za katere vemo. To ni le premik v ravnotežju sil, ne gre le za znanstveno -tehnološke preboje, čeprav se dogaja tudi oboje. Danes se soočamo s sistemskimi spremembami v vseh smereh – od vse bolj zapletenega geofizičnega stanja našega planeta, do bolj paradoksalne interpretacije tega, kaj človek je in kakšni so razlogi za njegov obstoj.
Preobrazba sveta na eni strani, številne nevarnosti na drugi. Ruski predsednik je v svojem govoru opozoril na klimatske spremembe, na boj s pandemijo, na večanje razlik med bogatimi in revnimi, na težave z dostopnostjo do hrane, na socioekonomske probleme, ki bi lahko privedli do nasilnih šokov. ‘Vsi pravijo, da je sedanji model kapitalizma, ki predstavlja podlago za družbeno strukturo v veliki večini držav, opravil svojo pot in ne ponuja več rešitev za množico vse bolj zapletenih razlik,’ je povedal Putin. Opozoril je, da razlike med bogatim in revnim svetom sprožajo ne le jezo in razočaranje v revnejših delih sveta, ampak so tudi vzrok migracijam, ki potem še povečujejo trenja znotraj držav, kamor migranti prihajajo.
Ob vsem tem Putin vidi na obzorju nova težka vprašanja, na katera bo svet moral dati odgovor.
Poleg tega tehnološka revolucija, impresivni dosežki na področju umetne inteligence, elektronike, komunikacij, genetike, bioinženiringa in medicine odpirajo ogromne priložnosti, a hkrati v praktičnem smislu odpirajo filozofska, moralna in duhovna vprašanja, ki so bila še pred kratkim izključno področje piscev znanstvene fantastike. Kaj se bo zgodilo, če stroji po sposobnosti razmišljanja presežejo ljudi? Kje je meja poseganja v človeško telo, preko katere človek preneha biti on sam in se spremeni v neko drugo entiteto? Kakšne so splošne etične meje v svetu, kjer postajajo potenciali znanosti in strojev skoraj brezmejni? Kaj bo to pomenilo za vsakega izmed nas, za naše potomce, naše najbližje potomce – naše otroke in vnuke?
V prihodnosti nas prav v odnosu do teh težkih vprašanj čakajo nove politične delitve, ki utegnejo spremeniti način, kako gledamo na trenutno politično sceno, pogosto površno razdeljeno med liberalce, socialiste, konservatice, vse skupaj začinjeno s pozitivnimi ali negativnim odnosom do te ali one religije, ki je v neki družbi prevladujoča, ali predstavlja pomembno manjšino. Ruski predsednik ponuja svoj odgovor in ta je v nasprotju z prebujeno progresivno ideologijo, ki se krepi na zahodu.
Z začudejem gledamo na procese, ki potekajo v državah, ki so tradicionalno veljale za nosilke napredka. Seveda družbeni in kulturni šoki, ki se dogajajo v ZDA in Zahodni Evropi, niso naša stvar; v to se ne vmešavamo. Nekateri ljudje na Zahodu verjamejo, da je agresivno izločanje celih strani iz lastne zgodovine, »obrnjena diskriminacija« večine v interesu manjšine in zahteva po opustitvi tradicionalnih predstav o materi, očetu, družini in celo spolu, menijo, da so vse to mejne točke na poti do družbene prenove.
Ni mogoče spregledati, da tukaj ruski predsednik zveni sila podobno kot konservativci na zahodu in politiki v obeh iliberalnih članicah Evropske unije, Poljski in Madžarski. Njegovi dvomi do ideologije, ki recimo vedno bolj vodi Evropsko unijo, so povsem enaki, rešitve pa podobne. Ob tem Putin svoje mnenje utemeljuje z napakami komunistične revolucije in s procesi, za katere trdi, da so bili sila podobni tem, ki se zdaj širijo v zahodnem svetu. Konservativne sile so na zahodu seveda neenotne in kaže se razkol med zmerneži, ki prisegajo na vrednote liberalne demokracije in na skrajneže, ki kažejo ambicije ustvariti nov sistem, v katerem bo njihova ideologija imela popolno prevlado in bo vse podvrženo enemu voditelju. To smo videli v ZDA pod Trumpom, vidimo na Madžarskem pri Orbanu, vidimo tudi doma pri delovanju največje koalicijske stranke.
Po revoluciji 1917 so boljševiki, ki so se opirali na dogme Marxa in Engelsa, tudi rekli, da bodo spremenili obstoječe navade in običaje, in to ne le politične in gospodarske, temveč sam pojem človeške morale in temelje zdrave družbe. Uničevanje prastarih vrednot, vere in odnosov med ljudmi, vključno do popolnega zavračanja družine (tudi to smo imeli), spodbujanja k ovajanju bližnjih – vse to je bilo razglašeno za napredek in mimogrede, takrat je bilo to podobno kot danes, uživalo široko podporo po vsem svetu in je bilo precej v modni. Mimogrede, boljševiki so bili absolutno nestrpni do vseh mnenj, ki niso bila enaka njihovim.
Putin tako ne nastopa samo s pozicije zagovornika sveta, v katerem imajo nacionale države pomembno vlogo in v katerem je konec prevlade zahoda, ampak tudi kot prerok neke konservativne ideologije, ki bi naj predstavljala protiutež radikalnim družbenim in ekonomskim spremembam. Ob tem je skorajda smešno, da se ruski predsednik ob tem lahko sklicuje na borca za pravice temnopoltih Martina Luthra Kinga in na njegov sen, da se njegovih otrok ne bo sodilo po barvi kože in ima v tej kritiki modernih ZDA celo prav. Boj proti rasizmu je v ZDA pripeljal do poglobitve rasnih razlik, ker se zdaj vsi še mnogo bolj, kot kadarkoli prej, zavedajo svoje barve kože in se glede na to razvrščajo na lestvici priviligiranosti in krivde za pretekle grehe. Čuden čas, ko mora ruski predsednik Američane učiti pomena dobro delujoče skupnosti, v kateri ni prostora za diskriminacijo in se ljudi ne sodi po barvi kože. Ni se izognil niti temu, kaj v modernem zahodnem svetu pomenijo razlike med spoloma. ‘Vsakdo, ki si upa opozoriti, da moški in ženske dejansko obstajajo, kar je biološko dejstvo, tvega, da bo izobčen,’ je dejal.
Zdaj, ko gre svet skozi strukturno motnjo, se je pomen razumnega konzervativizma kot temelja politične usmeritve močno povečal – prav zaradi množičnih tveganj in nevarnosti ter krhkosti realnosti okoli nas.
Pri tem konservativnem pristopu ne gre za neveden tradicionalizem, za strah pred spremembami ali igro omejevanja razvoja, še manj za umik v lastno lupino. Gre predvsem za zanašanje na skozi čase preizkušeno tradicijo, za ohranjanje in rast prebivalstva, realno ocenjevanje sebe in drugih, natančno razporeditev prioritet, korelacijo nujnosti in možnosti, preudarno oblikovanje ciljev ter temeljno zavračanje ekstremizma kot metode.
Na nek način je Rusija tam, kjer je bila v času francoske revolucije in Napoleonovih osvajalskih pohodov. Postala je branik konservativnega reda. Vemo, kako se je končala tista vojna. Ruska avtokracija je postala policist Evrope in se je borila proti radikalnim republikanskim in nacionalističnim težnjam. Ironija usode je hotela, da je v začetku prejšnjega stoletja prav Rusija postala vir velikih revolucionarnih sprememb in se je preobrazila v Sovjetski imperij, nekaj, na kar ruski predsednik očitno ne gleda pozitivno, ampak v tem vidi veliko nesrečo, ki je uničila mogočno državo in kar za nekaj časa ustavila njen razvoj, ob tem pa terjala ogromno človeških življenj. Zdaj je Rusija zopet konservatvina velesila, ki nagovarja podobno misleče ljudi po vsem svetu. Težko ji je že reči imperij, čeprav ozemeljsko gre za velikana in tudi Putina ni mogoče označiti za novodbnega carja, saj je politični sistem v državi povsem drugačen, prav tako pa ruska država ne premore moči, da bi lahko svetu diktirala svoj način življenja. Takšne ambicije niti nima.
Po padcu komunizma smo menili, da globalnega idološkega razkola ni več, a bolj kot ne kaže, da smo se motili. Gre za različne poglede na to, kakšne politične sisteme bi naj države imele, kaj je to svoboda, kaj je demokracija, celo na to, kaj pomeni biti človek. In kakor je povedal ruski predsednik, so novi izzivi pred vrati. Resnično prelomni časi.
Jinov svet 