Več kot leto in pol se že zahod neuspešno spopada s koronavirusno boleznijo in kljub razvoju cepiv ni videti, da bi se ta nočna mora kmalu končala. Covid-19 je že zahteval visok davek v številu človeških življenj, a reakcija nanj je prinesla tudi hude družbene napetosti in širjenje prav neverjetnih teorij zarot. Zdi se, da živimo v prelomnih časih, v katerih marsikdo na novo pretresa svoj odnos do sveta in do sočloveka.

V oči bode razlika med uspešnim pristopom kitajske države in neučinkovitostjo večine preostalega sveta. Kitajci so, četudi so Covid-19 najprej odkrili na njihovem ozemlju, uspeli dokaj hitro zaustaviti njegovo širjenje in od tedaj naprej se spopadajo le s posameznimi izbruhi. Znali so reagirati dovolj odločno, pri čemer se niso veliko ozirali na pomisleke kritikov. Tudi svoja cepiva so začeli proizvajati in z njimi cepiti prebivalstvo, cepiva pa so začeli tudi izvažati po svetu, kar so v zahodnih prestolnicah, jezni, ker sami niso bili sposobni, ali pa pripravljeni narediti isto, poimenovali za diplomacijo cepiv.

Zahod je ubral drugo pot. Od začetka je bilo jasno, da nobena vlada ni pripravljena na resnično ostre ukrepe. Da, uvajali so zapore države, a tovarne so vmes nemoteno delovale, ne tako kot na Kitajskem, kjer so zaustavili celotno mesto Vuhan. Virus se je tako širil med zaposlenimi, medtem ko bi naj ukrepi preprečevali, da se širi na zasebnih druženjih ali v trgovinah. Vse skupaj je bilo od samega začetka noro in obsojeno na neuspeh. Toda, še hujše stvari so prišle. Na začetku, dokler je še deloval strah in so ljudje bili pripavljeni upoštevati ukrepe, je še nekako šlo, toda dlje je agonija trajala, bolj se je krepil odpor.

Je to neuspeh demokracije? Gre za posledico strahu vladajočih elit, da bodo s preveč agresivno politiko boja proti Covid-19 na ulice spravili večino prebivalstva, ki jih bo potem strmoglavilo z oblasti? So se naše oligarhične elite zbale, da bodo ogrozile gospodarstvo in so se odločile, da raje pustijo, da se Covid-19 počasi širi, ob tem pa upale na rešitev s cepivi? Mogoče. Dejstvo je, da so napetosti zdaj velike, protesti pogosti, ogromno ljudi pa se ukrepov preprosto ne drži več in to celo glasno razglašajo. Pomislite, gre za ljudi, ki trdijo, da vladajoče elite delajo na tem, da uvedejo diktaturo, a ob tem se čisto nič ne bojijo, da bodo te iste oblasti prišle po njih, če bodo preveč glasni. To bi se namreč zgodilo, če bi vladajoči res delali na diktaturi. Preprosto bi odstranili kritike.

Smešno pri vsem skupaj je, da ravno glasni protestniki proti vladnim ukrepom, zanikovalci obstoja virusa in celo zagovorniki norih teorij zarot, družbo premikajo proč od demokracije. Vedno več ljudi se namreč sprašuje, ali je sploh mogoče živeti v družbi, kjer del prebivalstva ne posluša ne politikov, ne znanstvenikov, kjer nobeno argumentirano prepričevanje ne prebije zidu teorij zarot, ki se širijo preko družabnih omrežij. Kako dolgo, preden bodo mnogi začeli zahtevati neko trdo roko, odločnega vladarja, ki bo končno naredil red? Vidite, ravno tisti, ki se zdaj po svojem mnenju borijo proti poizkusu vzpostavitve diktature, postavljajo temelje resnični diktaturi. V družbi, v kateri ni mogoče sprejeti in uveljaviti najbolj zdravorazumskih ukrepov za boj proti nekemu sicer ne posebej strašnemu virusu, ni pričakovati pozitivnega razvoja. Pomislite, kakšno mnenje o demokraciji dobiva zagovornik ukrepov, ki meni, da so cepiva dobra izbira, potem pa se mora soočiti s proticepilcem, ki ga prepričuje, da bodo zaradi cepiva kmalu (in ta kmalu se vedno bolj odmika) začeli umirati milijoni. Počasi začenja prezirati velik del prebivalstva in si misliti, da demokracija mogoče res ni najbolj primeren političen sistem in bi jo bilo smotrno nadomestiti s čim drugim.

Podobno se morajo spraševati socialisti. Zakaj bi se borili za minimalne plače taistih ljudi, ki ne verjamejo v solidarnost, ki mislijo, da jih nihče ne sme siliti v tako nebolečo stvar, kot je nošnja zaščitne maske in ki jim je malo mar, če Covid-19 pobira življenja starejše populacije? Ni lekcija te zgodbe, da se vsak bori le za svoje interese, da mora poskrbeti zase in za svojo družino? Če je to lekcija, potem socializem ni več realna opcija, ampak je ekonomski liberalizem mnogo bolj primeren. Vsak pač naj poskrbi zase in za svojo varnost najbolje kot zna.

Resnici na ljubo se je to razočaranje in premik v socialističnih vrstah zgodil že dolgo tega, zavoljo številnih drugih vprašanj. Socialistične stranke so pogosto socialistične le po imenu, v resnici pa gre za združenja intelektualnih elit, profesorjev, kulturnikov, raznih manjšin. Delavski razred nima več mesta med njimi. V resnici jih te stranke pogosto prezirajo, ker se z njimi ne strinjajo glede rasizma, spoštovanja pravic manjšin, ki so zanje postale mnogo bolj pomembne, kot vprašanja ekonomske pravičnosti, torej minimalnih plač, regulacije delovnih mest, dostopnega šolstva in zdravstva. To je razlog, zakaj je toliko belopoltih, revnih prebivalcev ZDA volilo za Donalda Trumpa.

Ni hecno, kakšno dramo so povzročili ta Covid-19, vladni ukrepi, cepiva? Covid-19 ni kuga, vladni ukrepi nikoli niso bili tako strašno omejujoči, nikoli niso bili diktatura, kjer bi ljudje izginjali, ker bi mislili drugače, kot je uradna linija, tudi ni nobenih dokazov, da bi zaradi cepiv umiralo kdo ve koliko ljudi. Ampak kljub temu naše družbe razganja, napetosti so vedno večje. Naši gospodarskin in politični sistemi so načeti, zaupanja, tako v vladajoče elite, kot tistega medsebojnega, je vedno manj.