Po propadu Sovjetske zveze je nastopil enopolaren moment malodane popolne prevlade ZDA. Bil je to čas, ko je Francis Fukuyama razglasil konec zgodovine. Menil je, da je prihodnost na strani liberalne demokracije, takšne ureditve pač, ki je tedaj prevladovala na zahodu. Do tega zaključka je prišel po propadu velikega ideološkega nasprotnika, ki je tako dolgo veljal za alternativo. A s propadom sovjetskega imperija se je zdelo, da je tudi za socialistične stranke zahoda nastopil konec. Premik socialne demokracije proti politični sredini, tako imenovana tretja pot, je to že dokazoval.

A prišlo je vse drugače. Kot za RT piše profesor mednarodnih odnosov pri Daljnovzhodni zvezni univerzi v Vladivostoku Artyom Lukin:

Težko je zanikati, da se ideološko tekmovanje zdaj vrača. Zdi se, da bo v prihodnjih desetletjih spopad ideologij le še bolj intenziven. Vse tri sodobne velike sile – ZDA, Kitajska in Rusija – tekmujejo za več kot zgolj za materialno moč. Zastopajo različna ideološka prepričanja in tekmujejo tudi za človeške duše.

Sicer se zdi, da je povsod po svetu prevladal kapitalizem, a razlike med tremi velikimi silami so vendarle očitne in dovolj velike, da bodo v prihodnosti služile kot magnet raznim skupinam ljudi po vsem svetu.

Kot ugotavlja Lukin, ZDA vedno bolj zagovarjajo progresivno liberalno ideologijo, ki se v radikalnih primerih sprevrača v tako imenovano budnost, ali wokeism.

V svojem boju proti strukturnemu zatiranju, je bistvo budnosti uničevanje družbenih hierarhij zavoljo pravičnosti – in na račun reda. Ta novi zahodnjaški ideološki boj za pravičnost in enakost, pripeljan do skrajnosti, vodi v univerzalno homogenizacijo, ki neizogibno uničuje raznolikost družbenih in celo fizičnih identitet.

Ta ideologija si vedno bolj navzema lastnosti religije, skupaj z izvirnim grehom, ki ga v sebi nosijo predvsem belopolti, heteroseksualni moški, ki da so krivi za vse slabo v svetu. Nenehno se bije kulturna vojna, katere namen je čim več raznolikosti, a ki hkrati samo poglablja rasne in druge razlike. Želja v ozadju je bolj pravična družba, izbris starih krivic, ob tem pa več socialne pravičnosti v gospodarsko izjemno razslojenih ZDA.

Največji tekmec ZDA je Kitajska. Za razliko od Sovjetske zveze je njena največja moč v gospodarstvu, ne v oboroženih silah, a seveda bo s tehnološkim napredkom in polno blagajno kmalu lahko modernizirala svoje oborožene sile in čez čas presegla ameriško vojaško moč.

Kitajska je sinteza marksističnega-leninističnega-maoističnega socializma, kamor se mešajo tradicionalne kitajske vrednote, kot sta konfucianstvo in legalizem, vse skupaj pa je pospešeno z napredno digitalno tehnologijo. Zahod se Kitajske vse bolj boji ne le zaradi rasti gospodarske in vojaške moči Pekinga, temveč tudi zato, ker se zdi, da izjemno uspešen razvoj sodobne Kitajske potrjuje ideologijo Kitajske komunistične partije.

Učinkovitost kitajskega modela je še poudaril uspešen spopad s pandemijo Covid-19. Prav tako je ta trenutek, tako meni Lukin, najbolj učinkovit, ko gre za zagotavljanje materialnega bogastva ljudskim množicam in zaščite človeških življenj.

Rusija predstavlja spet drugačen sistem, čeprav jo zahodni propagandisti tako radi uvrščajo v isti tabor avtokracij, kot Kitajsko. Prav tako ni Putin, izpostavlja Lukin, komunist, ampak je neke vrste neo-fevdalen vladar.

Zdi se, da Putin namesto boljševiškemu radikalizmu prednost daje staremu carističnemu modelu: Ni načrtov za izgradnjo čezmorskega imperija, samo ogromna celinska avtokratska sila, ki se zanaša na jedrsko orožje, »zdrav konzervativizem« in »skozi čase preizkušeno tradicijo«.

Usmerjenost v preteklost Rusijo dela privlačno zahodnim konservativcem. ‘Druga privlačnost ruskega sistema je, da se kljub temu, da je nekoliko nepopoln v smislu političnih in državljanskih pravic, verjetno ponaša z eno najvišjih ravni zasebne svobode na svetu. Država v Rusiji na splošno nerada posega v zasebno življenje svojih podložnikov,’ piše Lukin. Velik minus največje države na svetu je po drugi strani, da sistem ni primeren za hiter tehnološki in gospodarski razvoj, a tudi to bi, tako meni Lukin, lahko bilo željena posledica, ker se s tem zagotavlja politično in družbeno stabilnost.

Z Lukinom se v glavnem strinjam. Ne bi rekel, da so ZDA tako zelo progresivno liberalne, kot se marsikomu zdijo. To mogoče velja za sfero kulturnega boja, a na področju gospodarske in socialne pravičnosti se ne premika veliko. Prej se mi zdi, da je neskončno iskanje rasistov, nadomeščanje belopoltih igralcev v zabavni industriji s pripadniki manjšin, večja raznolikost na vodilnih položajih namenjena prikrivanju resničnih razmerij moči med elito in množicami.

Rusija je pod Putinom postala zmerno konservativna velesila, katere predstavniki pogosto zvenijo tako kot vsi konservativci po zahodnem svetu. Gospodarsko se je uspela na nekaterih področjih solidno razviti, a na drugih zopet je stagnacija očitna. Res je, da je hitrost rasti gospodarstva preprosto prenizka, a če je to namenjeno temu, da se ohrani stabilnost, bržkone ne bo delovalo, ker ljudje pač hitro vidijo, če je življenje kje drugje boljše in začnejo ali odhajati, ali pa zahtevati spremembe.

Kitajska se v več pogledih zdi prihodnost, toda morebiti bosta tam gospodarski razvoj in večje blagostanje prebivalstva pripeljala do zahtev po bolj odprti družbi. Že zdaj so kitajske oblasti dokaj pozorne na nemire v družbi in to je tudi razlog, zakaj so tako uspešne. Prihodnost utegne prinesti malo manj distopično ureditev, kot si zdaj to predstavljamo.