Včasih se pelješ mimo razvalin nekdaj mogočne kmetije in se sprašuješ, kako neki je to bogastvo tako silovito strmoglavilo, da so samo še razpadle stene, porušena streha, polomljena okna, hlev v bližini pa je še v slabšem stanju. In potem se pelješ malo dalje in tam stoji nova, moderna hiša, pred katero stojijo trije solidni avtomobili. Če poizveduješ, ugotoviš, da so prebivalci te nove hiše nekoč bili reveži, navadni delavci, malodane hlapci. Prebivalcev ruševine seveda že zdavnaj ni več, potomci nekoč ponosnega in velikega gospoda so se raztresli po vsem svetu.

Pogosto se čudim, kako zelo težko se je posameznikom spremeniti, čeprav je vsem okoli njih jasno, da so na poti v pogubo, da jih njihove navade uničujejo, da se ne znajo prilagoditi novim razmeram, da so celo skrajno cinični in brez kakršnekoli želje, da bi naredili kaj novega, ali pa so tako prekleto pametni, da ne sprejmejo nobenega nasveta. Tako ni samo s posamezniki, tudi institucije in cele države se zelo težko spremenijo. Dokler ni prepozno.

Tisti veliki kmet je mogoče bil nepopravljiv pijanec, ki je pretepal svojo ženo, v svet pognal svoje otroke in potem zapravil vse imetje. Lahko je bil preveč pameten starec, ki je vztrajal pri starih, preverjenih poteh in ni pustil svojemu sinu, da poizkusi kaj spremeniti, dokler kmetija ni preprosto propadla.

Tako nekako je tudi z državami, z majhnimi in nepomembnimi in tistimi, ki se sončijo v svoji slavi, kot nepremagljivi imperiji, ki svoje vojake pošiljajo na vse strani sveta, da tam delajo red. Zelo težko se spreminjajo. Še posebej slednji. Kako bi se, če pa so se z vztrajanjem pri svojem političnem in gospodarskem sistemu, pri svojih vrednotah, pri svoji ideologiji, pri svojih institucijah, spremenili v mogočno velesilo. Ko si enkrat zelo dolgo na vrhu, zvišeno gledaš na svoje tekmece, se jim posmehuješ in si prepričan, da te nihče ne bo nikoli izpodrinil. Če ne bo šlo zlepa, se boš na vrhu obdržal zgrda. Le vprašajte ameriške elite.

Zadnje čase veliko berem o dinastiji Romanovih in o zgodovini Rusije od velike zmage v napoleonskih vojnah, do revolucije leta 1917. Romanovi so že s Petrom I. Velikim in Katarino II. Veliko ustvarili imperij, hkrati pa temelje avtokratski vladavini. Sistem je deloval v korist vladajoče dinastije in velikašev države, ki so duše, ki so obdelovale njihova posestva, počasi spremenili v sužnje. To ni pretiravanje. Ruski kmet v službi kakšnega bogataša je bil le malo na boljšem, kot suženj v ZDA v istem času.

Da si ne bi mislili, da sam ruski car in ljudje okoli njega niso vedeli, da to ni samo moralno narobe, ampak zavira razvoj države. Oh, še kako so vedeli. Še posebej po porazu v krimski vojni, leta 1856, ko je prišel boleč konec ruske hegemonije v Evropi. Do tedaj so jih imenovali za policista Evrope, ki je z vojaškimi škornji skrbel, da se progresivne sile nikjer niso mogle povzpeti na oblast, po vojni je udarilo spoznanje, da je ruski medved sicer ogromen, a stoji na precej trhlih nogah. Potrebne so bile reforme.

Najpomembnejša reforma je bila seveda odprava tlačanstva, a kako previdno so se je lotili in kako so bili na koncu njeni uspehi bolj uborni. Seveda, sam car Aleksander II. je moral pazljivo tehtati koristi plemstva, da se mu to ne bi uprlo. Ne bi bil edini car, ki ga bi ubili prevratniki iz vrst vojske ali plemstva. Podobno pazljiv pristop je veljal tudi drugim reformam. Najhujše je bilo seveda, da je bil avtokrat in pretirane spremembe bi lahko ogrozile njegovo vladavino, celo pripeljale do parlamentarne monarhije in kakšen avtokrat bi potem bil, če bi bil obvezan zakonom, ki bi jih sprejemali predstavniki ljudstva?

No, na koncu so Aleksandra II. ubili teroristi, pripadniki radikalnih sil, ki so bili nezadovoljni z obsegom reform in so zahtevali več. S tem atentatom se je začelo novo obdobje v ruski zgodovini, kajti car Aleksander III. je bil mnogo bolj zadržan, ko se je šlo za reforme, hkrati pa je bil mnogo bolj pripravljen uporabiti grobo silo za uničenje političnih nasprotnikov.

In tako je velika ruska država naredila nekaj korakov naprej in s tem omogočila večji razvoj gospodarstva, a ti koraki so bili premajhni, da bi se lahko kosala s konkurenco. Prvi obračun je prišel leta 1905, ko je Rusija doživela poraz v vojni z Japonsko. Izkazalo se je, da aroganca, in te je bilo med Rusi, ki so mislili, da bodo z lahkoto pretepli nasprotnika, obilo. Ne samo vzvišenosti, tudi rasizma.

Poraz je sprožil revolucijo, a car Nikolaj II. se je obdržal na oblasti. Še ga je podpirala vojska. Mislili bi si, da bi mu padlo na pamet, da je mogoče nujno spremeniti način, kako je država vodena, jo pripraviti na izzive novih časov, ne le od zunaj, ampak tudi od znotraj. Kako bi se motili! Avtokrat je pač avtokrat in če pomislite, le kako bo na svet gledal drugače, kot da je Božja volja, da on odloča o vsem, če je od malega vzgajan v tem duhu? Vojaške poraze je tudi mogoče pozabiti, jih videti kot splet nesrečnih naključij in ne kot posledico napačnega razvoja. Tako je Rusija tudi priplula do prve velike vojne, ko se je izkazalo, da vojska nima na voljo dovolj pušk, topov in streliva za svoje vojake, niti industrije, ki bi vse to lahko proizvedla in so se začeli katastrofalni porazi. Car je pa kar vztrajal pri svojem. Še ko so se leta 1917 začeli veliki protesti v Sankt Petersburgu, takrat so ga v sovraštvu do Nemcev preimenovali v Petrograd, ker se jim je ime zdelo preveč nemško, car niti slutil ni, da je konec blizu. Pa so mu povedali. Toda, vsak, ki si je drznil povedati resnico, da je vojska v razsulu, da med ljudstvom vre, ni dolgo ostal v njegovi bližini in ostali so samo priliznjenci in celo očitni norci.

Tako so padli Romanovi in z njimi njihov imperij. Na pogorišču je zrasel nek drug imperij.

Skeptičen sem do tega, da ima smisel opozarjati posameznike, institucije, podjetja, države, da nekaj delajo narobe in da se morajo spremeniti. Preprosto zelo težko se je spremeniti in malokdo se spremeni, tudi če so znamenja poloma že blizu. Saj je vsak slišal koga, ki je rekel, da če je do zdaj živel tako kot je, se pa že ne bo več spreminjal. Za nikogar! Je pa seveda problem v tem, če živiti v skupnosti, ki počasi propada in mi vsi živimo v nekem sistemu, ki je močno načet. Govorim o ameriškem imperiju in vseh njegovih podaljških, o vladajoči ideologiji, ki vodi politiko in gospodarstvo. Mi smo del tega imperija. Neznatna provinca, a vseeno.

Mogoče najboljši pokazatelj, da je nekaj hudo narobe, je spopad s Covid-19. Je minilo že kar nekaj časa, odkar se je ta drama začela in ni videti, da bi se kmalu končala. Vidite, medtem ko so Kitajci z zelo majhnim zamikom mobilizirali vse svoje sile in se zavezali stragegiji ničelne tolerance do virusa, se je zahod odločil, da je bolje počakati na cepiva. Medtem, ko je na Kitajskem oblast od zgoraj navzdol ob očitni podpori prebivalstva lahko izvajala drastične ukrepe, se je na zahodu začelo obdobje pogajanj. Tako smo recimo prišli do norosti, da se ljudje niso smeli zasebno družiti, lahko pa so bili nagneteni v tovarnah. Ker je gospodarstvo pač moralo delati naprej. In podobno.

Zdaj pa pomislite, kaj se bo zgodilo, če pride do vojne med ZDA in Kitajsko. Tistih nekaj milijonov profesionalnih vojakov bo kmalu umrlo. Treba jih bo nadomestiti. Kdo mislite, bo imel večji uspeh pri mobilizaciji milijonov in milijonov novih vojakov? Jaz bi stavil na Kitajsko. Da, zahod ima ogromno prednost v propagandnem aparatu, ki iz dneva v dan seje sovraštvo in strah do Kitajske in Rusije, toda eno je nekoga sovražiti, drugo pa z entuziazmom drveti v prvo vojašnico, da se boš lahko boril na pakistanski fronti. In potem, hud odpor proti cepivom, ki ga vidimo na zahodu nam že kaže, da propagandni aparat preprosto ni vsemogočen. Če ne moreš prepričati ljudi, naj se cepijo, jih boš še malo težje, da je treba v roke vzeti orožje in se odpraviti na drugo stran sveta.

Ni treba razmišljati samo o najslabšem, da bi videli, kako zahod počasi izgublja. V svetu jedrskega orožja je vojna med velikimi silami malo verjetna. A tu je še gospodarstvo. Vidimo lahko namreč, da Kitajska kot največji trgovinski partner zelo hitro nadomešča ZDA, s tem pa ima vedno več vpliva. Američani so pod Trumpom celo začeli trgovinsko vojno in jo gladko izgubili. Kdo ve, če ne bo kmalu nastopil čas hudega izolacionizma, ker ameriški, in tudi evropski izdelki preprosto ne bodo mogli tekmovati s cenejšimi in boljšimi kitajskimi.

Na tem mestu bi bilo mogoče dati kakšen nasvet vladajočim elitam, ampak poslušal tako ali tako ne bi nihče. Saj niti navadi ljudje ne bi. O tem, da je mogoče treba ščepec več solidarnosti, manj brezglavega egoizma, a večjih vlaganj v infrastrukturo, delujočega zelenega prehoda, dela na povečevanju zaupanja, ipd … Kot bi rekel Voltairjev Kandid, je bolje obdelovati svoj vrt. Svet se bo že vrtel naprej, kot se bo. Pač, upanje obstaja, da rakete ne bodo padale kje v bližini in da trgovinska vojna ne bo uničila tvojega delovnega mesta. Velike sile tudi propadajo in potem pridejo nove in to je pač zakonitost človeške zgodovine. Po nekaj bolečih porazih se tudi zahod, predvsem pa naša stara Evropa utegne spremeniti.

Ali pa bo to pač še ena ruševina ob cesti.