Nova Slovenija že dolgo čaka na večji uspeh na državnozborskih volitvah, a tega nikakor ni. Ne pomaga niti priseganje na sredinskost, s čimer bi naj privabili vse tiste volivce, ki jim je dovolj pretirane polariziranosti in si želijo več sodelovanja. Prav tako ni dovolj menjava vodstva. Čeprav evropska poslanka Ljudmila Novak zdaj uživa kar veliko priljubljenost, pa ji kot predsednici stranke ni uspel preboj. Njen naslednik Matej Tonin nima nič več uspeha pri prepričevanju državljanov. Ankete javnega mnenja kažejo, da se stranka giblje nekako med petimi in desetimi odstotki podpore.

Ovir je več in jih ni mogoče z lahkoto odstraniti. NSi je ukleščena med dominantno stranko na konservativni desnici SDS in vedno bolj radikaliziranim liberalnim in socialističnim taborom na drugi. Tako imenovane politične sredine, ki bi bila pripravljena na sodelovanje tako z Janšo, kot tudi z opozicijskimi voditelji, je bolj malo. Razdeljenost je preprosto preveč globoka, sovraštvo preveč goreče.

Najprej ima NSi problem s tem, da kot konservativna stranka ne zna nagovoriti veliko svojih naravnih volivcev, ki raje podpirajo SDS. Janševa stranka je postala malodane kult, ki služi enemu gospodarju, njegovi podložniki pa imajo zdaj na voljo svoje medije, svoje kadre v vrhovih nekaterih institucij, celo v RKC so se močno zažrli. Z nenehno negativno propagando so uspeli svoje privržence prepričati v malodane nadčloveške sposobnosti svojega voditelja, ki da se bori proti celi armadi demonov z levice, domače in vedno bolj tudi mednarodne. Kadarkoli kdorkoli dvigne glavo in si jih drzne kritizirati, ga napadejo z vsemi topovi. Le zaslutiti morajo, da bi utegnil imeti politične ambicije. V bližnji preteklosti so takšno masažo doživeli Vesel, Čeferin, Golob. Seveda takšen odnos ni prihranjen niti zaveznikom v NSi. S takšnim pristopom so uspeli poenotiti svojo volilno bazo in konservativcevm iz NSi jih je težko pridobiti za svojo stvar.

Ker NSi nima odprte poti do več konservativnih volivcev, se preusmerja proti liberalni sredini. To počne predvsem s svojim ekonomsko liberalnim programom. V teoriji bi to lahko delovalo, a težava je seveda v tem, da je pri nas liberalni tabor zelo sovražen do RKC in krščanstva na splošno. Morebiti jih Tonin še lahko nagovori z gospodarskim programom stranke, a ko kdo omeni, da gre za stranko, ki zasleduje krščanske vrednote, je igre konec. S tem se seveda ne gre hvaliti, ampak med večino liberalnega tabora pač prevladujejo zelo primitivni in sovražni pogledi na krščanstvo. Dovolj je že kakšno poročilo o pedofiliji znotraj cerkve, vprašanje pravice do prekinitve nosečosti ali kaj podobnega in ti ljudje se hitro odvrnejo od gospodarskega programa, ki bi ga bili pripravljeni podpreti, če bi prišel iz ust koga drugega.

Ujeta med ta dva tabora, NSi nima kakšnega večjega maneverskega prostora. In potem je tu še Janša.

Vlada gospoda Janše ima izredno nizko podporo. Velika večina Slovencev ji ne zaupa. Mirno lahko rečemo, da jo celo sovraži. Ne le stranke SDS, ampak vse, ki z njimi sodelujejo. SMC so volivci preprosto zapustili, tudi DeSUS ne kaže nič boljše in bržkone obeh strank ne bomo več videli v naslednji sestavi Državnega zbora. NSi je seveda trden člen vladajoče koalicije. Kako si v tej stranki predstavljajo, da bodo nagovorili večji del tiste večine Slovencev, ki nasprotujejo tej vladi, mi ni čisto jasno. Čudež bi bil, če bi našli pot v srce liberalno usmerjenega volivca, ki zdaj nasprotuje tej vladi, še posebej, ker ima ta volivec na voljo dovolj alternativ, od tega dve, ki sta že v Državnem zboru.

Seveda je težko napovedovati rezultate volitev, a možnosti NSi je kljub temu mirno mogoče označiti za skromne. Govorimo o razponu med pet in deset odstotkov, pri čemer bo veliko vlogo igrala volilna udeležba. Če bodo v liberalnem in socialističnem taboru slabo izvedli kampanjo in ne bodo znali nagovoriti in mobilizirati množic, bo sicer dokaj nizka podpora NSi prinesla večje število poslanskih sedežev, ker bodo njihovi podporniki pač bolj množično šli na volitve.

Ali bo NSi po volitvah postala sestavni del neke nove koalicije, je prav tako težko napovedati. Bolj kot ne kaže na zmago opozicije in sestavo koalicije KUL, vendar pa bi lahko uspeh Naše dežele, Povežimo Slovenijo ali SNS (in uspeh so tukaj že 4%, torej volilni prag za vstop v Državni zbor) Janezu Janši prinesel ravno dovolj zaveznikov za trhlo večino. Potem bi NSi seveda znova lahko bila del vladajoče koalicije. Teoretično bi lahko NSi sodelovala tudi v koaliciji, ki bi ji vodil kdo z leve sredine, če bi se recimo te stranke sprle med seboj in ne bi zmogle, kljub vsem svojim zagotovilom, da temu ne bo tako, dogovora. Torej, če bi recimo v LMŠ, SD in SAB na koncu raje kot Levico za partnerja vzeli NSi. Kar je malo verjetno že zaradi tega, ker bi jih potem kaznovali njihovi volivci, ker bi se počutili izdane, glede na to, da se jim zdaj KUL ponuja kot enotna alternativa.