Med politiki je postali priljubljeno, da se umeščajo na tako imenovano politično sredino in se hvalijo s svojo povezovalnostjo in strpnostjo, toda, mar nekaj takšnega kot politična sredina sploh obstaja in ali ne gre le za poenostavljanje sicer zelo zapletenih ideoloških razlik, ki nas razdvajajo?

Navajeni smo, da politični prostor delimo na levico in desnico, čeprav gre za oznaki, ki se vlečeta iz davnine, ko sta nastali v času revolucionarnega vretja v Franciji. Že to bi nam morali biti dovolj, da bi podvomili, da so takšne oznake primerne za naš čas. Svet se je namreč temeljito spremenil, odkar je Franciji vladala absolutna monarhija in so podpornike kralja imenovali za desnico, nasprotnike pa za levico.

Zelo poenostavljeno levico enačimo s socialno pravičnostjo, z visokimi davki, večjo vlogo države v gospodarstvu, tudi z bojem za pravice manjšin, desnico pa z nižjimi davki, večjo podjetniško svobodo, priseganjem na tradicionalne vrednote in nacionalizem. Poltitična sredina bi naj presegale te delitve, bržkone z manj skrajnimi zahtevami.

V resnici je mnogo bolje naš slovenski prostor razdeliti na tri velike tabore, ki so se skozi čas razvili kot posledica zgodovinskih prelomnic in interesov posazmeznih delov družbe. Imamo socialiste, ki hočejo več socialne pravičnosti, jih zanimajo minimalne plače in pokojnine, državno in vsem dostopno šolstvo in zdravstvo, višji davki in večji vpliv države na gospodarstvo, hkrati pa tudi interesi kulturnikov, šolnikov in intelektualnih elit. Zanimajo jih tudi pravice manjšin, hkrati pa so dokaj negativno nastrojeni proti krščanstvu, RKC, tradicionalnim vrednotam, nacionalizmu, pogosto tudi proti belopoltemu delavskemu razredu. Na drugi strani imamo konservativni tabor, ki po eni strani prisega na tradicionalne vrednote, po drugi strani pa zagovarja ekonomsko liberalno politiko, torej nižje davke, manjšo vlogo države v gospodarstvu, privatizacijo v šolstvu in zdravstvu, večjo odgovornost posameznika. V Sloveniji je ta tabor tudi zelo nacionalističen, predvsem v nasprotovanju migracijam in v sovraštvu do nekaterih narodnosti, čeprav je po drugi strani zelo odprt za tuje investicije in prihod tujcev (zanje) prave barve kože in religije.

To, kar se v Sloveniji pogosto zamenjuje za politično sredino je liberalni tabor. Problem je, da je ta tabor proizvod več desetletij razvoja, zaradi česar je na eni strani delno ekonomsko liberalen, a ne tako, kot to lahko vidimo pri kakšnih strankah podobnih imen na zahodu, na drugi strani pa je privržen kulturnemu boju, kar pa je nekaj, kar je lastnost liberalcev recimo v ZDA. Torej, pri nas liberalni tabor podpira nekoliko manjšo vlogo politike v gospodarstvu, a spet ne preveč radikalno. Zagovarja pravice žensk, manjšin, večinoma nasprotuje tradicionalnim vrednotam, nima ravno pozitivnega mnenja o nacionalizmu in o krščanstvu.

Površno je mogoče slovenski politični prostor deliti po tretjinah, zaradi česar imamo v obdobju samostojnosti tudi prevlado tako imenovane leve sredine, kar ni nič drugega kot koalicija socialistov in liberalcev. Konservativni tabor namreč zelo težko sam dosega večino in ima realni doseg tja do 35%, potem pa je vse odvisno od sreče, motiviranosti volivcev in napak nasprotnikov.

Zavedati se moramo, da so vse te ideološke razlike, vsi ti različni pogledi ne le na preteklost, ampak tudi na to, kako naj živimo tukaj in zdaj, pomembni in jih ni mogoče kar tako odpraviti. Veliko je naivnežev, ki menijo, da bi se politika morala poenotiti, govoriti z enim glasom in bi moralo biti manj razprtij. Ob tem pozabljajo, da vsi pač ne razmišljajo enako. Predstavljajo si namreč, da so sami glas velike večine in da bi politika morala temu slediti, ko pa so v resnici le predstavniki manjšega dela družbe s svojimi interesi, ki niso enaki interesom drugih državljanov. Lastnik podjetja in delavec pač pogosto nimata istega interesa, kar se vidi že pri prerazdeljevanju ustvarjenega bogastva. Velik je razkol med gospodarstvom in javnim sektorjem. Zaposleni v kulturi meni, da mora država za kulturo namenjati več denarja, vojak si želi boljšega orožja, ker meni, da je nujno poskrbeti za varnost. Nekateri menijo, da je umetna prekinitev nosečnosti umor, drugi vztrajajo pri pravici žensk, da same odločajo o svojih telesih. Eni se bojijo sprememb v družbi ob večjem priseljevanju tujcev, drugi to pozdravljajo, ker želijo bolj raznolike družbe. Teh razlik je veliko in se prenašajo v politični prostor. Politika je pač odraz ljudstva. Da, tudi v primitivnosti in nespodobnosti, ki si jo privoščijo nekateri.

Politična sredina se zdi predvsem izmišljotina, s katero se nagovarja politično neizobražene državljane, češ da obstaja neka srednja pot, ki lahko zadovolji vse, ko v resnici politika ni nič drugega kot boj različnih skupin, ki se vse borijo za svoje interese in zastopajo določene vrednote. Edino to lahko pritrdimo tem zagovornikom politične sredine, da gre za ljudi, ki so pripravljeni sodelovati z vsemi. Toda, to kaže predvsem na pretirano radikalizacijo večjih političnih blokov, ki niso sposobni iskanja kompromisov in sodelovanja na področjih, kjer imajo stične točke, čeprav je teh lahko kar nekaj. Pomislimo le na enotnost Levice in RKC, ko gre za zaprtje trgovin po nedeljah.

Oznaka politične sredine je bolj kot ne prazna, kakor sta prazni tudi oznaki levice in desnice. Šteje program, štejejo vrednote, šteje vizija razvoja. Volivci se morajo predvsem vprašati, kdo najbolje zagovarja njihove interese, kdo jim bo omogočil boljšo plačo, večje blagostanje, kdo bo investiral v skupnost, v kateri živijo in tako naprej. Nekdo, ki bo pritiskal za večje pravice delavcev, ne bo ravno najboljše vplival na dobičke lastnikov podjetij in obratno. Nekdo, ki bo centraliziral delovanje države, ne bo koristen prebivalcem manjših občin in tako naprej.

Na žalost se povprečen volivec ne posveča dovolj programom in interesom, ki stojijo v ozadju in ga je hitro mogoče premotiti s površnimi obljubami in vodilnimi obrazi, zaradi česar opletanje s politično sredino pri nekaterih tudi lahko pade na plodna tla.