Čudna bolezen se je polastila evropskih voditeljev. Bolezen, ki so se je nalezli od svojih ameriških kolegov. Menijo namreč, da lahko dosežejo vse, če proti svojim globalnim konkurentom le uvedejo dovolj gospodarskih in drugačnih sankcij. Ta agresivna zunanja politika, katere cilj je na samem koncu celo spreminjanje narave političnih režimov v državah, ki so deležne takšnih napadov, ima svoje negativne posledice. Razmere so vedno bolj zaostrene, Evropejci pa imajo v svojih rokah vedno manj orodij, s katerimi bi še lahko vplivali na svoje sovražnike.

Čeprav je plinovod Severni potok 2 že dokončan, pa se pod novo nemško vlado predaja v uporabo zavlačuje. Pri tem je možno opaziti podobna birokratska opravičila, kakršna se uporabljajo v preprečevanju uporabe ruskega cepiva proti Covid-19. Gre seveda za popolnoma politične odločitve, ki se jih potem pač mora prodati naivni javnosti. Severni potok 2 bo očitno postal žrtev pomanjkljive dokumentacije ali česa podobnega. Na koncu bi se mu Nemčija utegnila celo odpovedati, čeprav bi to storila v svojo škodo. Rusi namreč medtem pridno gradijo plinovode proti vzhodu, proti državam, ki odpirajo vrata gospodarskemu sodelovanju. Če plina ne bodo kupovali Evropejci, ga bodo pač drugi.

Voditelji članic EU tokrat na vrhu EU Rusiji grozijo s sankcijami, da bi jih odvrnili od invazije v Ukrajino. Moskva invazije seveda ne pripravlja. Skorumpirana in propadla Ukrajina pač ni nobena nagrada. Je pa res, da so Rusi na mejo napotili večje sile in dali jasno vedeti, da bodo posredovali v primeru ukrajinskega napada na uporniški Donbas, kjer si prebivalstvo želi priključitve Rusiji. V Moskvi se upravičeno bojijo, da bodo Ukrajinci na tem območju preprosto izvedli etnično čiščenje in se znebili motečih elementov. Nekako podobno, kot so v turbulentnem letu 2014 naredili v Odesi, kjer so žive zažgali 42 ruskih aktivistov. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi EU reagirala v primeru ukrajinskega etničnega čiščenja Donbasa. Bržkone bi vse pometli pod preprogo, ali preprosto okrivili Putina.

Odnosov med Rusijo in Evropsko unijo malodane ni več. Diplomacija ne deluje. Rusi se pogovarjajo samo s posameznimi članicami, jasno pa je, da se pripravljajo na nuklearno opcijo, torej na popolno prekinitev gospodarskih odnosov. Ker zahod grozi z izključitvijo Rusije iz sistema plačil Swift, delajo na tem, da bi ta sistem nadomestili. Plinovode so že zdavnaj začeli graditi proti vzhodu, kjer je tržišče dovolj veliko, da lahko nadomesti evropski izpad. Videli smo, da so sami uvedli sankcije na področju kmetijskih proizvodov in s tem okrepili svoje kmetijstvo. Rusija tudi pospešeno dela na omejevanju ameriških družabnih omrežij in razvoju svojih. In tako dalje.

Ker Rusija ne načrtuje invazije v Ukrajino, evropski voditelji bržkone ne bodo mogli zavoljo tega uvajati novih sankcij, bodo pa zagotovo našli kakšen drug razlog. Počasi bo namreč čas za redne afere, s katerimi razburjajo svoje domače javnosti in jih potem izkoriščajo za povečevanje pritiskov na Rusijo. Trend je očiten. Vedno manj je komunikacije, vedno manj diplomacije, omejuje se možnosti gospodarskega sodelovanj. Če bo šlo tako naprej, v kakšnem desetletju preprosto ne bo več stikov. Pričakujemo lahko celo obračunavanje z ruskimi športniki, novinarji, preganjanje ruske kulturne produkcije.

To bo za Rusijo predstavljalo šok, ki ga bo lahko preživela le z močnejšim povezovanjem s Kitajsko. No, resnici na ljubo, je Kitajska preprosto tako močno gospodarstvo, da nase veže vedno več držav. Kitajci imajo denar, zahod pod vodstvom ZDA pa vedno bolj le še grožnje, sankcije in skrhano vojaško moč. Kakorkoli, Rusija ne bo propadla zaradi sankcij, ki so seveda namenjene temu, da poslabšujejo življenja navadnih ljudi in s tem povečujejo pritisk na oblast. Lahko pa bi se zgodilo, da bo zaostrovanje s strani evropskih držav najbolj prizadelo ravno njih same. Skupaj s slabo izvedenim zelenim prehodom je neumna politika do Rusije že povzročila katastrofalen porast cen energentov. V prihodnosti bi lahko bilo le še hujše.

V Washingtonu so lahko zadovoljni. Do Rusije sovražno nastrojena Evropa bo le še bolj odvisna od njih. Od njihovega dražjega plina, od njihovega orožja. Če bodo Američani dosegli svoje, bodo uničili tudi evropske odnose s Kitajsko, kar bo pomenilo, da Evropejci ne bodo deležni kitajskih izdelkov, ampak bodo morali biti zadovoljni z dražjimi in pogosto manj kvalitetnimi ameriškimi, če že sami ne bodo sposobni izdelati nadomestkov. Na žalost kaže, da jih na marsikaterem področju preprosto nisso sposobni. Pomislite o tem, ko poslušate novice o kitajski gradnji omrežja hitrih železnic, ki že pljuskajo čez njihove meje in gradnji omrežja 5G.