Za hip se je zdelo, da bo NSi naredila korak proč od SDS, se distancirala in na tak način potrdila svojo neodvisnost. Priložnost se je pojavila ob interpelaciji ministru za okolje in prostor Andreju Vizjaku. Sami so napovedovali, da minister podpore ne bo več deležen in s tem sajali vtis, da bratska SDS brez posledic ne more početi vsega in da so nekje vendarle meje, a na koncu so se ob glasovanju preprosto vzdržali, kar seveda ni nič drugega kot podpora nadaljnemu delu ministra.
NSi je imela za volitve na voljo dve strategiji. Lahko bi se distancirala od SDS in vodila resnično neodvisno kampanjo in s tem nagovarjala del volilnega telesa, ki ga tako neposrečeno imenujejo za politično sredino, v resnici pa gre predvsem za ekonomsko liberalne volivce. Te strategije Tonin in prijatelji niso izbrali. Očitno postaja namreč, da so se odločili ohraniti svoje trdno zavezništvo s SDS in z vsemi topovi napasti opozicijsko KUL, z namenom da jo predstavijo za skrajneže in se tako sami postavijo v vlogo zmerne in spodobne politične izbire.
To bo seveda zelo težko delovalo. Velika večina Slovencev SDS preprosto ne prenese. Ankete javnega mnenja to njihovo odbojnost vseskozi potrjujejo. Volivci potem kaznujejo vsakogar, ki se s SDS povezuje. Preprost razlog je, zakaj številne politične stranke zatrjujejo, da se s SDS nikoli ne bodo povezale. Ne zato, ker se same morebiti ne bi hotele, zagotovo bi našle kakšno skupno točko, ampak zato, ker bi jih volilno telo preprosto izbrisalo. To se je tudi zgodilo SMC in DeSUS. Seveda, SDS po drugi strani monopolizira preostanek volilnega telesa, konservativno nacionalisitčno bazo in za njihove zaveznike je potem težko pridobiti kaj več podpore. To zdaj grozi NSi.
Ko NSi napada opozicijo in vztraja v koaliciji z Janšo, volivcem sporoča, da jim je trenutno stanje pač všeč in da bodo po volitvah zopet sodelovali s SDS. To večino volilnega telesa preprosto odbija in za NSi je zdaj stanje še slabše, ker je kar naenkrat celo morje nekih novih strank, ki se tudi trudijo pridobiti podporo tako imenovane politične sredine.
NSi nagovarja predvsem konservativni in ekonomsko liberalni blok, delno tudi nacionaliste. Ima svojo bazo, zaradi katere lahko računa na preboj v Državni zbor, toda za kaj več že ne znese. Na eni strani niso sposobni SDS odtrgati konservativcev in nacionalistov, po drugi strani kljub svojemu ekonomsko liberalnemu programu ne znajo nagovoriti zapuščine nekdanje Drnovškove LDS. Seveda, to jim bo zmeraj težko, ker je slovenska družba izrazito negativno nastrojena proti krščanstvu, NSi pa od tega preprosto ne more ubržati. Ko se torej ekonomsko liberalnemu volivcu postavi izbira med NSi in recimo SAB, bo raje izbral SAB, tudi če bo SAB nekoliko bolj omejena pri izvrševanju ekonomsko liberalnega programa, ker se bo pač morala povezovati s SD in Levico, če bo hotela na oblast.
Jinov svet 