Prejšnji teden so ZDA proti Kambodži uvedle embargo na nakup orožja. To so obrazložile z zaskrbljenostjo nad stanjem človekovih pravic v državi, korupcijo in rastočim vplivom Kitajske. Bržkone je pravi razlog za ameriške pritiske slednje.

Kot poroča South China Morning Post ta ameriška poteza v Kambodži ni naletela na odobravanje. Milo rečeno:

V odgovor je voditelj Kambodže Hun Sen vojski ukazal, naj vse tako orožje in vojaško opremo shrani v skladišče ali pa “preprosto uniči”. Ameriško orožje so uporabljali “poraženci vojne v Afganistanu”, je v posmehljivi objavi na Facebooku zapisal voditelj.

Dva dni kasneje je ameriški odposlanec Phnom Pehn pozval, naj nikar ne popušča generalom v Mjanmaru. Kambodža bo letu 2022 predsedovala povezavi Asean in bo tako imela velik vpliv na to, kakšen odnos bo povezava imela do vojaškega režima v tej državi.

ZDA so največji trgovinski partner Kambodže, a prostotrgovinski sporazum, ki ga je ta država podpisala s Kitajsko obeta, da bo slednja kmalu prehitela ZDA. To seveda ne bo nič posebnega, saj Kitajska večini sveta že predstavlja pomembnejšega trgovinskega partnerja od ZDA.

Ameriški pozivi, grožnje in sankcije so dober primer tega, kako v Washingtonu vodijo zunanjo politiko. V imenu obrambe demokracije, seveda. Ker imajo v rokah vedno manj gospodarskih orodij, s katerimi bi lahko svojim partnerjem pomagale pri razvoju, se zatekajo k preverjenim metodam pritiska, torej k sankcijam. To bi seveda lahko delovalo, če bi ZDA bile edina velika sila, a ob rastoči moči Kitajske imajo ti prijemi vedno manj moči.

Pri tem demokracija in svoboda nista pomembni. Američanom seveda ni mar, kakšno je stanje človekovih pravic, dokler so države zvesti zavezniki. Kot pišejo pri South China Morning Postu, sta kršenje človekovih pravic in korupcija prisotna tudi na Filipinih in v Vietnamu, kjer pa to ZDA ne moti.

South China Morning Post:

Nekateri analitiki so izrazili zaskrbljenost, da bo Phnom Penh med predsedovanjem Aseanu prišel pod “vpliv” Pekinga, Kambodža pa bi lahko na koncu postala orodje Kitajske, zlasti ko gre za ključna vprašanja, kot so tekoči pogovori o kodeksu ravnanja v Južnokitajskem morju.

Vsako nadaljnje nadlegovanje s strani ZDA bo malo pomagalo Washingtonu, da si zagotovi sodelovanje Phnom Penha in bo morda služila le temu, da Kambodžo popelje v popoln in trajen objem Kitajske.

Očitno postaja, da je gospodarska moč ZDA silno načeta. To pomeni, da v boju za prevlado v svetu ne morejo ponujati gospodarskih investicij, gradnje železnic in letališč ali rastočega tržišča, kakor to počne Kitajska. Kar ostane, so grobi pritiski. Ne le sankcije, ampak tudi hibridna vojna proti vsem režimom, ki se jim nočejo povsem ukloniti. Toda, hujši kot so ti pritiski, bolj so države pripravljene rešitev poiskati v kitajskem objemu.