Ena izmed trditev, ki jo liberalni evropski rusofobi radi ponavljajo je ta, da Putin s svojo politiko želi razbiti Evropsko unijo in da zaradi tega podpira iliberalne politike, kakršen je madžarski predsednik vlade Viktor Orban. Zanje je ruska država velika zla sila v zakulisju, ki preko svojih medijev in spletnih aktivistov in trolov daje ravno dovolj pozornosti konservativnim oporečnikom in s tem uničuje, kar bi drugače bila malodane idilična podoba napredne, liberalne Evrope.

Na nek način je za liberalno Evropo Putin to, kar je za konservativno in nacionalistično George Soros. Grešni kozel pač, ki ga lahko okrivijo za vse, kar ne gre po načrtu. Tudi za notranje razprtije v Evropski uniji in v samih državah članicah.

Orbani in Janše se po Evropi vzpenjajo na oblast iz čisto notranjepolitičnih razlogov in ne potrebujejo zunanje pomoči. Podobno je tudi Trump postal predsednik v ZDA. Ne, ker bi mu to omogočila sofisticirana ruska operacija, ampak zaradi hudega ideološkega razkola med obema velikima strankama. Seveda, tudi zaradi tega, ker je Hillary Clinton odbijala preveč Američanov, ampak samo bistvo je ideološko. Ampak, ker je bilo težko priznati, da je demokratska kandidatka izgubila proti drugorazrednemu zabavljaču, je bilo lažje za vse okriviti Putina in njegove horde novinarjev, trolov in hekerjev. Tako so bili Američani deležni naravnost bizarnih teorij zarot o ruskem vmešavanju v njihove predsedniške volitve. Na koncu so se vse te teorije zarot sesule v prah, saj ni bilo nobenega dokaza, da bi ruski medved resnično na oblast pripeljal Trumpa, kljub temu pa ogromno podpornikov demokratske stranke še vedno verjame vanje in jih nič ne bo prepričalo v nasprotno.

Podobno kot v ZDA, tudi v EU liberalci za Putinove lakaje označijo vsakogar, kogar ne marajo. Ker da rušijo enotnost sicer tako enotne Evropske unije. Najraje tega obtožujejo Orbana, ker je Poljake zaradi njihove rusofobije to pač težko. Čeprav so poljski konservativci sila podobni madžarskim in slovenskim. So pa tudi ruskim, seveda.

Ta zgodba ima več vidikov in ni tako preprosta, kot bi vam jo radi naslikali dežurni propagandisti in precej naivni rusofobi na spletu. Najprej, naše politične razprtije imajo notranje vzroke. V Evropski uniji poteka spopad med liberalnimi, globalističnimi elitami in radikaliziranim konservativno nacionalističnim odporom, katerega najvidnejši predstavnik je madžarski predsednik vlade Viktor Orban. Ta spopad ne potrebuje zunanje podpore.

Vladajoča ideologija v Rusiji je tudi konservativno nacionalistična, v marsičem zelo podobna vladajoči ideologiji na Poljskem in na Madžarskem in tudi Janez Janša bi se lahko pod marsikaj podpisal. Zaradi tega ruski mediji tudi bolj pozitivno gledajo na evropske konservativce, kot na liberalce. Ruski mediji, ki poročajo v angleščini so tudi pribežališče marsikaterega evropskega konservatica, nacionalista in evroskeptika, ki doma ne dobi prostora v medijih, pa potem tam izraža svoje mnenje. To daje občutek, da ruska država nenehno izvaja sovražno propagando proti evropskemu liberalnemu redu.

Ruska država nenehno išče zaveznike in je pripravljena sodelovati z vsemi ideološkimi grupacijami. Orban je pač dokaj odprt za sodelovanje z Rusijo in ga zaradi tega tudi slikajo v bolj pozitivni luči. Prav tako si simpatije pridobiva vsak evropski politik, na desnici ali na levici, ki obljublja boljše odnose z Rusijo. To je razumljivo in v tem ni ničesar zlonamernega, je pa seveda trn v peti tistim, ki hočejo zaostrovanja in novih sankcij proti Rusiji in ki potem vse tiste, ki so za več sodelovanje obtožujejo, da rušijo enotnost Evropske unije in delajo za interese ruskega carja. Podobno so ruski mediji rahlo pozitivno slikali tudi Trumpa, ker je ta pač obljubljal boljše odnose, čeprav je v resnici nadaljeval ameriško politiko uvajanja sankcij proti Rusiji in podpore ukrajinskemu režimu.

Resnica, ki je v evropskih prestolnicah, sploh pa v Bruslju ne slišijo radi je, da v Moskvi Evropske unije ne jemljejo resno. Vidijo jo namreč kot podaljšek ameriškega imperija. Verjamejo, da evropski birokrati le izvajajo ukaze Washingtona in nimajo nobene hrbtenice in lastne volje. Zakaj bi se potem z njimi pogovarjali, če bo na koncu vse itak odločila ameriška administracija? V Moskvi bi si želeli močne in neodvisne Evropske unije, s katero bi potem lahko sodelovali, ne pa da bi jo razbili, saj so posamezne države potem le še bolj šibke in s tem podvržene diktatom Washingtona. Toda, ker so vsi komunikacijski kanali z Evropsko unijo zaprti, se morajo tudi sami zanašati na diplomatske odnose s posameznimi državami in na tak način delati na krepitvi gospodarskih in diplomatskih odnosov. To je potem predstavljeno kot poskus razbijanja evropske enotnosti, a v ozadju ni nič drugega, kot želja po boljših odnosih s čim več različnimi igralci na evropskem parketu. Če je to Orban, potem je pač Orban. Če lahko prodajajo plin Nemčiji, ga pač prodajajo.

Povsod politiki in novinarji radi za notranje težave krivijo zunanje sile. Lažje je tako. Ampak, za nedelujočo, šibko Evropsko unijo ni kriv ruski predsednik. Razkola med Brusljem in Varšavo niso povzročili ruski mediji s svojim negativnim poročanjem. Vztrajanje pri takšnem slikanju sveta se mogoče komu zdi koristno, a v resnici ni in bo bolj težko omililo nasprotja in izničilo vse nakopičene probleme. Evropska unija potrebuje reformo, predvsem pa evropske države potrebujejo odločne politike z vizijo razvoja, ki bo navdušila ljudske množice. Zdaj stvari očitno gredo v napačno smer, kar nam najbolje dokazujeta neuspešno spopadanje s Covid-19 in energetska kriza. Čas je, da resnici pogledamo v oči in nehamo vse, kar ne negativno, razlagati z zlonamernim vplivom ruske države.