Vladi moramo priznati, da je s svojo politiko pomoči gospodarstvu in državljanom preprečila hujšo gospodarsko krizo zaradi vseh pretresov, ki jih je prinesel Covid-19. Ob tem je bila vlada silno radodarna. Denar je in ga še vedno razmetava na vse strani, kar poganja potrošnjo in polni nekatere balončke, saj tisti, ki imajo na voljo nekaj več denarja recimo divje nakupujejo nepremičnine.

Seveda ta politika ni zastonj in jo bodo morali državljani čez čas plačati. Zadolževanje je prav neverjetno, a ob visoki gospodarski rasti bi lahko na koncu kljub veliki vsoti bil odstotek zadolžitve glede na BDP države manjši, kot se kdo zdaj boji in s tem povsem obvladljiv. Kljub vsem milijardam primanjkljaja, je zadolženost države glede na BDP nekje pri 80%, kar je približno toliko, kot je bila na vrhuncu prejšnje krize.

Je že smešno, da politične sile, ki so še pred desetletjem s politiko zategovanja pasov poglobile že itak hudo krizo, tokrat vodijo povsem drugačno politiko. Če so tedaj država, gospodarstvo in navadni državljani drveli proti grškemu scenariju, kar je po padcu Janševe vlade uspela zadnji hip preprečiti Alenka Bratušek, smo jo tokrat, za zdaj, zelo dobro odnesli, s čimer se je dokazala upravičenost reševanja gospodarstva in državljanov skozi zadolževanje in investicije. Morebiti se je Janša česa naučil od časa prejšnje vlade, mogoče se lahko zahvalimo evropskim elitam, ki so spremenile pristop. Kakorkoli, dejstvo je, da beležimo visoko gospodarsko rast in imamo nizko brezposelnost.

Ob razmetavanju z denarjem se ta seveda pogosto preliva tja, kamor se ne bi smel in hkrati nekateri ostanejo brez, odvisno od tega, kdo odloča, kam bo denar šel. So zmagovalci in so poraženci. Na žalost je to nemogoče preprečiti, tudi če ima oblast najboljše namene. Potem so tu še politične računice. Vidimo lahko recimo, koliko daril so deležni upokojenci, z namenom, očitno, da se jih pridobi za to ali ono politično stranko. Kdo drug, ki večinoma voli stranke politične opozicije, daril ni deležen.

Opozicija kritizira vlado in se pogosto huduje, da je gospodarska rast podprta s pretiranim zadolževanjem, vendar pa je ta kritika nekoliko nepoštena, ker bi tudi leva sredina skoraj zagotovo posegla po enakem pristopu. No, morda manj radikalno, saj bi v strahu pred kritiko s strani ekonomskih liberalcev bržkone bila manj velikodušna, kot je to lahko takšna stranka kot je SDS, ki je prej vedno zagovarjala uravnotežene proračune. Socialisti recimo zelo težko kritizirajo reševanje gospodarstva in državljanov s pomočjo zadolževanja, saj so k temu po svoji naravi bolj privrženi, bojijo pa se izgube podpore bolj liberalno usmerjenih volivcev in zaradi tega pogosto raje omilijo svoje programe, da se jim ne bi zamerili.

Bolj resno je treba jemati kritiko, da vlada neracionalno porablja denar predvsem za večanje potrošnje in pomoč gospodarstvu, da se ne sesuje, premalo pa za investicije v preobrazbo države. Vlada bi morala postaviti temelje za nadaljni gospodarski razvoj, tudi za tako imenovani zeleni prehod, vendar pa je ob tem jasno, da bi se učinki takšnih investicij poznali mnogo pozneje, kot financiranje državljanov, ki svoje dodatke lahko takoj porabijo za nakupe v trgovinah ali izkoristijo v obliki bonov v turističnih nastanitvah. Boni so bili, mimogrede, genialna rešitev, saj so denar poslali kar skozi dvoje rok, najprej v roke posameznika, potem pa naprej v roke ponudnika storitve.

Pred to vlado je le še nekaj mesecev. Potem bodo volitve. Ni pričakovati, da bi se pristop v tem času spremenil. Uravnoteževanje proračuna v teh nekaj mesecih bi pomenilo določene reze v izdatke, kar pa bi poslabšalo možnosti strank koalicije, da na volitvah dosežejo boljši uspeh. Po drugi strani je zadolževanje močno mamilo in se ga je zelo težko otresti. Ne velja samo za to vlado, jasno. Toda, slej ko prej je treba narediti prehod, začeti zmanjševati izdatke in uravnotežiti proračun, potem pa odplačati dolgove. Da, z visoko gospodarsko rastjo je breme dolgov vsekakor mogoče zmanjšati, a v neskončno to bržkone že ne gre. Bo pa to za naslednjo vlado, ki bo ali reinkarancija trenutne, ali pa nekaj povsem novega, zelo boleče početje, ki bo privedlo do nezadovoljstva med državljani.

Ob vsem tem bo zanimivo opazovati, kako bodo ekonomski liberalci, ki so podpirali to vlado, predelali dejstvo, da se je ta zatekla k socialistični politiki reševanja gospodarstva in državljanov. Bodo strankam koalicije, predvsem SDS in NSi to zamerili? Se bodo mogoče prilagodili in bodo v prihodnje manj alergični na zadolževanje in ne bodo več tako goreče vztrajali pri uravnoteženem proračunu? Ali pa bodo preprosto trdili, da je šlo za izjemne razmere in da takšnega programa ne gre več ponoviti? No, na volitve to bržkone ne bo imelo večjega vpliva. Kajti, kam pa bi ti ljudje lahko šli? Alternativa se jim bo v vsakem primeru zdela bolj nasprotna njihovim pogledom na vlogo države v delovanju gospodarstva.