Slovenija je dežela zvez in poznanstev. Nič čudnega, da tako deluje tudi politika, ki bi morala skrbno krmariti državno barko. Položaje in sredstva se deli glede na osebne vezi in politično pripadnost. Če si v pravem klanu, te čaka dobra služba, ali pa si lahko obetaš državnih sredstev. Če nisi, se moraš znajti sam.

Tako so po osamosvojitvi delovale vse vlade. Spomnim se, da so v Drnovškovih časih govorili, da ne moreš nikamor napredovati, če se ne včlaniš v LDS. Razni oportunisti so to seveda počeli. Politična desnica je seveda stežka požirala to, da so ji marsikje bila zaprta vrata in je komaj čakala, da se sama povzpne na oblast. Ko se je, ni bilo ne duha ne sluha več o boju proti državnemu vmešavanju v gospodarstvo in tako dalje. Preprosto so na ključne položaje postavili svoje ljudi.

In tako to gre zadnjih trideset let. Bržkone je bilo enako pred osamosvojitvijo, a tedaj je obstajala le ena partija.

Spremljamo lahko viharne spopade na vrhu, toda, ali se spodaj kaj spreminja? Bolj se namreč zdi, da državna barka pluje v bolj ali manj enako smer. Vladajoča politika niti nima kakšnih posebnih ambicij. Najprej se vsi zaženejo v zamenjevanje neposlušnih kadrov in odplačevanje uslug svojim prijateljev. En postane državni sekretar, drugi prevzame vodenje velikega podjetja, na razpisu naši dobijo veliko denarja.

Poglejmo si le, kako je kulturno ministrstvo nazadnje razdelilo denar. Opozicija se huduje, da je ministrstvo pod vodstvom SDS denar odtegnilo vladi kritičnim organizacijam in ga več namenilo vladi naklonjenim. Rad verjamem. Toda, mar niso tudi prej denarja delili po ideoloških kriterijih? Seveda, vsaka politična stranka vedno trdi, da so naši kvalitetni in si zaslužijo denarja, drugi pa to pač niso in se naj znajdejo sami. Tudi, če se potem pogosto denar pretaka v projekte, za katere povprečni Slovenec še nikoli ni slišal in ki nimajo nobene prave vrednosti, na drugi pa se kdo res sposoben mora znajti sam in mu, če je kljub temu uspešen, še celo mečejo polena pod noge.

Če se na vrhu prepirajo in borijo za stolčke, to še ne pomeni, da se spodaj kaj spreminja. Nekaj je prerazdeljevanja skupnega bogastva, odvisno od tega, katera politična stranka koga nagovarja. Eni stavijo na upokojence, drugi na kmete, tretji na podjetnike, četrti na javni sektor. Od zgoraj jim mečejo drobtinice in upajo, da jih bodo potem ti na volitvah podprli. Kakšnih obsežnih reform se ne loti nihče.

Se je v zadnjih tridesetih letih delovanje države radikalno spremenilo? Niti ne. Ko so bili postavljeni temelji samostojne Slovenije, se je na teh temeljih le dograjevalo in sistem je doživljal popravke, ne pa večjih sprememb. Še pokrajin nismo dobili, čeprav se s tem vprašanjem ukvarjamo že kdo ve koliko let. Država se ob obilici občin centralizira in množice se vsak dan po cestah vozijo v prestolnico, ker so tam najboljša delovna mesta. Proces je očiten in nihče v resnici ne naredi česa, da bi to spremenil. To se ne more spremeniti, dokler ne dobimo močnih pokrajin, ki bodo imele svoje centre in bodo privabljale vse te množice, ki se zdaj po cestah prebijajo v Ljubljano. Govorimo o reorganizaciji delovanja same države, o selitvi nekaterih institucij in tako dalje. Govorimo tudi o premiku v glavah, ko gre za javni promet. Še vedno smo namreč v fazi, ko mislimo, da potrebujemo vedno več novih cest, z modernizacijo želežniškega prometa smo šele začeli.

Če že govorimo o infrastrukturni politiki, lahko vidimo, kako se malodane nič ni spremenilo od prejšne do te vlade. Alenka Bratušek bi še vedno lahko bila na ministrstvu, ker se stari projekti preprosto nadaljujejo. Ni to zaradi nesposobnosti trenutnega ministra. Niti približno. Gre le za kontinuiran proces, država spodaj deluje po svoji logiki. Preprosto je usmeritev takšna, da je cestno omrežje na prvem mestu, da se mora počasi prenavljati železnice in več vlagati v dostopnost javnega prometa. Počasi. Zelo počasi.

Pri energetski politiki je podobno. Zadnja leta je postala zelena komponenta politike zelo močna in zaradi tega se večina politike strinja, da je treba prekiniti s premogom. Na žalost ob tem ne vedo, s čim premog nadomestiti. Približno vedo, da bi drugi blok NEK lahko bil rešitev, a se bojijo nasprotovanja državljanov. Tako se počasi premikamo k zaprtju TEŠ 6, postavljamo temelje za izgradnjo drugega bloka jedrske elektrarne, vmes pa sanjamo a alternativnih virih energije. Počasi. Vse to je, kot da bi bilo na avtopilotu, pristojni ministri in vsa oblast pa brez prave moči, da bi karkoli hitro premaknili. Niti tega niso sposobni videti, da politika, ki so se ji zavezali skupaj z evropskimi prijatelji, vodi v energetsko krizo, katere prve obrise prav zdaj okušajo številni naši državljani, ko zaprepadeni strmijo v položnice za ogravanje.

Slika Slovenije je približno takšna: medtem, ko se na vrhu politiki spopadajo za oblast in si delijo stolčke in delijo denar, spodaj ves sistem počasi melje naprej po programu, ki je bil zastavljen že dolgo tega. Politika zgoraj niti nima znanja, niti vizije, niti moči, da bi to spremenila, ker je usposobljena predvsem za politični boj in servisiranje številnih prijateljev, ki ji omogočajo, da se oblasti polasti in tam tudi ostane. Vse kar ostane, so popravki.

Še hujše je. Spodaj sistem deluje na enak način. Institucije so okostenele. Delovna mesta se deli po podobnem principu kot zgoraj, le da bolj odločajo sorodstvene vezi in poznanstva. Zaposleni niso plačani glede na pridnost, sposobnost, uspešnost, ampak glede na položaj, ki ga zasedajo, do tega pa so prišli na podlagi tega, koga so poznali in jih je potem na ta položaj postavil. Vse deluje po ustaljenem redu in če bi kdo rad kaj spremenil na bolje, si hitro pridobi status nezadovoljneža in mu začnejo postavljati ovire. Sistem nagrajuje povprečnost. Ker se ne da napredovati s pridnostjo, ker se niti lenobe ne kaznuje, se večina neha truditi.

Vsi vemo, kakšno je stanje, le da se nekateri dobro pretvarjajo, da temu ni tako. In ker je tako, ker niti strokovnjakom ne moreš več zaupati, ker navsezadnje ne veš, kdo jih je postavil na njihove položaje, ali vsaj izpostavil v medijih, da prodajajo to ali ono stvar, ni čudno niti, da je tako malo zaupanja. Na vseh področjih, ne le v primeru cepljenja proti Covid-19. Zaradi tega se večina zapira vase in v svoje mehurčke, in se trudi le še za svoje interese in za interese svojih prijateljev. Problem se samo še poglablja. Postajamo družba plemen, ki se spopadajo za položaje in državna sredstva, vizija razvoja naše skupnosti pa je v drugem planu. Bojim se, da se to še dolgo ne bo spremenilo.