Zadnjič sem gledal tiskovno konferenco ameriškega predsednika Bidena. Govoril je o tem, kako bodo ZDA kaznovale Rusijo za vojno v Ukrajini. Da, uvedli bodo sankcije, ki bodo najhujše doslej, a dal je tudi jasno vedeti, da nekateri evropski zavezniki nasprotujejo izključitvi Rusije iz sistema SWIFT, kar bi skoraj povsem onemogočilo trgovino s to državo. Nič nepričakovanega ni povedal. Potem so besedo dobili novinarji in ga zasuli z vprašanji in skorajda komentarji, kaj storiti. Ni bilo mogoče spregledati, da so prav novinarji tisti, ki zahtevajo mnogo bolj odločne ukrepe in da bi nekateri najraje videli ameriško vojaško posredovanje.
Po zahodnem svetu se vrstijo obsodbe ruskih vojaških operacij v Ukrajini. Mediji povsem pristransko poročajo o vojni in prepričujejo svoje občinstvo o veliki ruski grožnji, po drugi strani pa pritiskajo na politiko, da se vede bolj odločno. Na družabnih omrežjih je ogromno aktivistov in čisto navadnih uporabnikov, ki prav tako zahtevajo vedno hujše sankcije, nekateri pozivajo k oboroževanju Ukrajincev, spet drugi bi najraje, da NATO vojaško posreduje. Nič čudnega, če politiki, kakor bo pokazal spodnji izbor čivkov, družno obsojajo Rusijo in nekateri celo pozivajo k sankcijam.
Nepristranskih komentarjev je malo, še posebej med politiki in novinarji. Če se le pojavi kdo, ki ima drugačno mnenje, je takoj deležen silovitih napadov. Toda, mar to pomeni, da res večina verjame v vso propagando? Dvomim. Imam občutek, da se zaradi hudih pritiskov marsikdo raje samocenzurira. No, Miha Kordiš ni takšen in si je drznil objaviti nekaj komentarjev, v katerih je na razmere pogledal tudi iz drugega zornega kota. Priznam, da se z njim strinjam, tudi v opisu narave Putinove vladavine. Toda, to kar se zdaj dogaja v Ukrajini nima nobene povezave z demokracijo ali svobodo, ampak je posledica zločinskega ravnanja ukrajinskih oblasti v Donbasu in interesov velikih sil.
Tako je na svojem Facebook profilu zapisal Kordiš:
Kje so bile sankcije zadnjih sedem let, ko so padale bombe na Donbas? Kje so bila obsodbe, ko je zadnjih nekaj tednov Kijev kopičil vojsko za svojo varianto Oluje? Kje je bila mednarodna modrost, da se zaustavi širitev NATO pakta na meje Rusije? Kje neki, na zahodu Ukrajine je urila neonaciste in jim dovažala orožje.
Vse, kar bi bilo potrebno, je ukrajinska nevtralnost in uveljavitev sporazuma iz Minska za avtonomijo Donbasa. Samo to. Normalno, razumsko, samoumevno. Ampak ne. Nikoli ni šlo za Ukrajino, ki je proksi in žrtev atlantske ostpolitik: NATO hoče svoje obkoljevanje Rusije za vsako ceno, življenja ga ne zanimajo. Če bi mir hoteli, bi ga imeli. Pa ga nočejo. Zato toliko obsodb, a niti ene same resne pobude, da naj se ruska vojska umakne v zameno za to, kar je bilo že zdavnaj dogovorjeno: da NATO ne leze na rusko mejo in da se Minsk spoštuje. Niti ene!
O tem (sicer jasno razvidnem) kontekstu v medijih ne boste slišali, v diplomatskih izjavah tudi ne. Za takšno početje zadnje desetletje in zadnje dni posebej obstaja izraz: manufacturing consent. Ustvarjanje državljanskega konsenza za konflikt z Rusijo, po naše. Od politike do diplomacije, od medijev do parlamenta.
Zaustavitev širjenja NATO pakta na vzhod in dejansko izvajanje sporazuma iz Minska, pa ruska vojska v Ukrajino nikoli ne bi vstopila oziroma bi kaj hitro iz nje odšla. Sama. Sploh ni (bilo?) zapleteno, res ne, hitro bi bil mir. Ampak o tem ne smemo preveč na glas, za propagando šteje le zadnji del sestavljanke o hudobni Rusiji, ki naj trasira in opravičuje konflikt. In smo, kjer smo. Na robu vojne v Evropi. Hvala NATO. Naj imajo članice pakta – sploh vodilne članice – vsaj toliko obraza, da dobro poskrbijo za begunce in da pomagajo postaviti državo nazaj na noge, ko se tragedija enkrat konča…
Tudi stranka Levica je zavzela dokaj nevtralno stališče, zaradi česar se je vsul plaz jeznih komentarjev podpornikov ukrajinskega režima. Mnogi so začeli zatrjevati, da takšne stranke na volitvah ne bodo nikoli podprli. Ob takšnih pritiskih se večina politikov seveda raje odloči, da prikima mnenju glasnih kritikov. Lažje je tako. Tudi v novinarskih vrstah je podobno in malokdo si drzne govoriti drugače, kot večina njegovih kolegov. Kakšen pogrom je le doživela Polona Frelih, takrat Delova dopisnica iz Rusije, ker si je drznila med začetkom te katastrofe v Ukrajini, davnega leta 2014, pisati tudi o drugi strani. Spravili so jo celo pred novinarsko častno razsodišče. No, je že razlog, zakaj o Poloni Frelih ne slišite ničesar več.
Vse skupaj je zelo podobno krizi s Covid-19. Skoraj dve leti smo bili tarča brutalne kampanje medijev in glasnih spletnih aktivistov, ki so brezobzirno napadali vse nasprotnike in skeptike vladnih ukrepov. Da, naj na tem mestu priznam, da sem sam Covid-19 prebolel, potem sem se pa trikrat cepil. Ne verjamem v teorije zarot o cepivih, o izvoru virusa in o nekakšnem globalnem programu vzpostavitve diktature. Vedno sem zagovarjal odločne ukrepe za zajezitev širjenja Covid-19, le da ne takšnih zmedenih, kot se jih je šel ves zahod. Nasprotoval sem napadom skeptikov na zdravstvo in medije, hujskanju in grožnjam, sem pa hkrati vedno z nelagodnostjo opazoval, kako mediji demonizirajo vsakogar, ki misli drugače. Marko Potrč je bil dober primer. Potrč je seveda bil trn v peti zaradi tega, ker je imel ogromno sledilcev na družabnih omrežjih in ker ga je tudi ogromno ljudi poslušalo in se z njim strinjalo, ko je napadal vladne ukrepe. Še hujše je bilo, da je šel na Švedsko in tam hvalil njihov pristop, medtem ko so mnogi tu pri nas trdili, da bo zaradi tega na Švedskem apokalipsa. Nič takšnega se ni zgodilo. Švedska jo je kljub milejšim ukrepom odnesla mnogo boljše od Slovenije. Ali ZDA. Ali Belgije. Jasno, ker se je vse strašenje pred ‘švedskim modelom’ izkazalo za laž, so mediji nehali omenjati to državo, razen tu pa tam, s kakšnim histeričnim izpadom, da so podkrepili že ustvarjeno mnenje pri tistih, ki so jim verjeli.
Zdaj je že jasno, da ukrepi, kakršne so v zahodnem svetu uvajali v boju proti širjenju Covid-19, niso delovali. Kitajska je bila mnogo bolj uspešna, a to je že druga, tudi zelo pomembna zgodba. Na tem mestu se moramo vprašati, ali ni bilo takšnih ukrepov bolj zaradi pritiskov medijev in uporabnikov družabnih omrežij, kot zaradi prepričanih politikov, ki so 100% zaupali ‘stroki.’ Upam si trditi, da velik del politike nikoli ni čisto verjel tej ‘stroki’, kar se dobro vidi že v tem, koliko politikov se je udeleževalo raznih zasebnih zabav in ni nosilo zaščitnih mask, medtem ko so svojim podložnikom pridigali, da jih seveda oni absolutno morajo. To se dobro vidi tudi v polovičnih ukrepih, ki so posameznikom otežili življenje, niso pa šli v smer zapiranja večjega dela gospodarstva. Ljudje so se tako lahko gnetli v tovarnah, niso se pa smeli družiti v zasebnem času. Covid-19 se je ob tem seveda nemoteno širil. Čudnih ukrepov je bilo ogromno in pričajo o razpetosti politike med tem, da upošteva pritisk medijev in dela prebivalstva in zapira državo in na drugi strani hkrati upošteva pritiske tistih, ki hočejo, da gospodarstvo deluje naprej.
No, bodimo pošteni. Večina nikoli ni povsem verjela v ukrepe. Dovolj je bilo ljudi, ki so si sneli maske, da so lahko kihnili, drugih, ki so se skrivali po temnih kotih in tam nadomeščali svoje druženje v restavracijah, si v pisarnah maske nadevali le, ko je prišel kdo, ki ga niso poznali in se cepili zaradi tega, ker so verjeli, da jim bo to odprlo vsa vrata.
Nazaj k Ukrajini. V tem trenutku smo priča koordinirani medijski kampanji proti ruski državi. Demonizacija je huda. Toda, mar vsi razmišljajo enako kot tisti, ki svoja mnenja lahko širijo preko medijev, ali so zelo glasni na družabnih omrežjih? Dvomim. Ne, upam si trditi, da je ogromno ljudi, ki povsem razumejo rusko potezo, čeprav je tistih, ki bi bili neki oboževalci Putina bolj malo. Marsikdo v komentarjih pod zapisi spletnih strani velikih medijev odkrito nasprotuje poročilom teh medijev, drugi se prerekajo na družabnih omrežjih in stiskajo všečke pod komentarje poslanca Levice Kordiša. Mnogo jih je pa raje tiho, ker se bojijo posledic in ker se jim zdi Ukrajina zelo daleč in nepomembna za njihova življenja. Imajo druge, večje probleme. Kakšna so razmerja sil v tej vojni na spletu in v medijih in za srca ljudi je zelo težko oceniti. Le čas bo pokazal, ali pa še to ne. Dejstvo pa je, da pritisk na politiko, da se prilagaja medijem, deluje. In to ni dobro. Vodi nas namreč v vedno hujši konflikt in možnost kompromisa se zmanjšuje. Prav ta nezmožnost dialoga nas je tudi pripeljala do te eskalacije v Ukrajini.
Zelo dober primer dvoličnega pristopa do Rusije lahko vidimo v malodane neverjetnem poročilu, da Evropejci pospešeno kupujejo ruski plin. V istem trenutku, ko politika grozi z vedno hujšimi sankcijami, v ozadju poteka barantanje, kakšne sankcije sploh uvesti, da ne bodo prizadele domačega gospodarstva in seveda, Evropa ruski plin potrebuje. Newsweek poroča, da se je uvoz ruskega plina v četrtek povečal kar za 38%. Pomislite, ta plin prihaja skozi plinovode, ki tečejo čez ukrajinsko ozemlje. Da, prav ste prebrali. Medtem ko divja vojna, trgovina poteka naprej. Bi evropske države kaj takšnega dopustile, če bi bili vsi politiki resnično prepričani v rusko grožnjo in potrebo po novi hladni vojni? Toda, kako dolgo bodo lahko vzdržali ob vseh pozivih k vedno hujšim ukrepom? Bržkone bodo slej ko prej, tudi če vedo, da je to gospodarsko škodljivo, sami sebi zaprli rusko pipico. Ceno bodo seveda plačali navadni ljudje.
Jinov svet 